Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico.

 

Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico.

Nenehno mi je trkala na vrata, a jaz je nisem želela spustiti v hišo.
Upirala sem se ji na vse pretege.
A je vedno našla pot.
Če ni prišla skozi vrata, je razbila okno.
Prilezla skozi wc-školjko.
Po dimniku.
Se kar naenkrat pojavila v trenutkih največje radosti in užitka.

“To kar delaš je narobe,” mi je govorila.
“Nikoli ne boš dovolj dobra.”
“Ti si kriva, ker ljudje trpijo.”
“Nisi bila prijazna.”
“To, da želiš plačilo za svoje delo je sebično.”
“Živiš na račun drugih, drugi trpijo zato, da je tebi lepo.”

Silila me je, da sem rekla ne, ko sem želela reči ja. “Moraš se odpovedati svojemu deležu, da bodo drugi imeli dovolj.”
Silila me je, da sem rekla ja, ko sem želela reči ne. “Moraš dajati, če te nekdo za nekaj prosi ali hoče, da nekaj narediš zanj, moraš reči ja, drugače si sebična, ker misliš samo na sebe.”

“Ti imaš dovolj, drugi nimajo, razdajati se moraš.”

Ko sem dala vse stran od sebe in nisem mogla dati ničesar več, mi je rekla “Ne znaš sprejemati. Kako boš dajala, če pa ne znaš sprejemati? Drugi želijo tudi tebi dajati, ti pa jih odrivaš, ker ne znaš sprejemati, ker bi rada samo dajala in se počutila kot dobra oseba, ker toliko daješ. Kako si sebična, samo za to se ti gre, da se počutiš kot dobra oseba.”

Pokrivala sem si ušesa.

Vlagala ves trud v to, da bi vse naredila popolno. Ampak vedno je en košček manjkal.
“Kaj pa to?” je rekla? “A to boš pa kar pustila tako?”

Včasih sem se predala. Nisem mogla več. In sem lenarila v neskončnost. “Ne da se mi. Naj drugi trpijo, če želijo. Jaz ne delam nič več.”

A se je spet prikradla. “Kako pa misliš, da boš imela kakšen rezultat, če ne boš nič naredila? A misliš, da res lahko samo uživaš in ti bo vse padlo z neba?”

In spet sem se počutila slabo. In potem sem se spraševala, zakaj nisem sposobna iti v akcijo in kaj narediti. “Kaj je narobe s tabo?” me je spraševala.

Ko sem šla v akcijo, sem ugotovila, da sploh nimam problema. Da z lahkoto delam stvari.

“Hej, malo zmanšaj svoj sijaj. Ne vidiš, kako si preveč? Preveč si navdušena. Preveč prijazna. Kaj bodo pa mislili? Kaj, če se bo kdo spet zaljubil v tebe, ker ga gledaš s temi občudujočimi očmi? Napačen vtis daješ. Preveč si iskrena. Ljudje tega ne marajo. A moraš res govoriti po resnici? Pritiskaš na njihove točke. Pa spet boš prizadela ljudi, ko boš rekla ne njihovim ponudbam ali, ko jih boš ignorirala. In spet pozabila, kako jim je ime in od kod jih poznaš, za visoko te bodo imeli. In nihče te ne jemlje resno. Ker si tako iskrena, mislijo, da si naivna. Spet te bodo podučevali in bili pokroviteljski do tebe. In vsem greš na živce s to tvojo pozitivnostjo, nasmehom in vso to tvojo ljubeznijo. Mislijo, da imaš nekaj za hrbtom, ker si preveč prijazna.”

Le kdo bi jo želel v svoji hiši?

*

Včeraj sem jo povabila noter.

V hišo.

Usedla se je za mizo.

Krivda.

V vsem svojem črnem sijaju. V vsej svoji moči. Z neskočnimi metri naftno črne tkanine, ki je zasedla celo dnevno sobo za njo.

Pogledala sem ji v oči, ki so se rdeče zalesketale.

“Pripravljena sem ti prisluhniti,” sem ji rekla. “Kaj mi imaš za povedati?”

“Hmmmmmmm…”

Zgleda ni bila pripravljena. Prvič, da ni imela kaj reči.

Čakala sem, da bo našla besede.

A vse kar je prišlo z njenega grla je bilo “hmmmmm”.

Njena veličastnost je ob tem kopnela, kot izginja glasnost iz zvočnikov, kadar obračaš gumbek na radiu v levo.

Pomignila sem ji z glavo. “Daj, povej. Ziher imaš kaj.”

“Nisi dovolj dobra,” je rekla. Nesigurno, kot da poskuša, morda bi pa lahko delovalo, ponavadi je.

“To je vse kar imaš?” Sem ji rekla, skoraj s pomilovanjem. Za mizo se je vsedla kot dostojni nasprotnik, sedaj pa to. Ah.

“Želim si, da sodeluješ z menoj, ji povem s sočutjem. Si mi pripravljena odgovoriti na par vprašanj?”

Pokimala je.

“Kako funkcioniraš? Če si del mene, si tukaj z namenom. Kakšno korist imam od tebe?”

“Skrbim za to, da se dobro počutiš glede sebe. Na eni strani te napadam, da se počutiš krivo. Ko se počutiš krivo, ti je pa to potuha.”

“Da se dobro počutim glede sebe? Potuha?”

“Potuha. Ko se počutiš krivo, se počutiš dobro glede sebe, “Glejte me, kako sem dobra oseba, ker se zavedam, kako zelo slaba sem.”
“In obenem ne rabiš prevzeti odgovornosti za to, kar si kreiraš v svojih odnosih in tako ne moreš ničesar spremeniti. In ker ne moreš ničesar spremeniti, se počutiš nemočno in krivo in jaz sem lahko tako mogočna, Krivda, zaščitnica nedolžnih in prezrtih. Spet je zrastla in se obenem stresala v smehu.

Še meni je bilo malo smešno, haha.

“Torej, če te prav razumem, mi daješ potuho, ker želiš, da se dobro počutim glede sebe? Morda je to malo sprevrženo, ampak meni je to na nek način lepo. Zgleda, kot da imaš dobre namene in mi v bistvu želiš dobro.”

“Hmmm… kaj pa vem. Zgleda da res… Torej misliš, da sem jaz tudi dobra, če imam dobre namene?”
Njene oči so se premikale sem ter tja, malo zbegano, malo preučujoče, premišljujoče.
Pod črno obleko ji začne utripati srce, v katerem se svetlika.

“Hvala ti, da vidiš luč v meni. Ne vem, če me je kdo že dejansko videl takšno. Ne vem, če sem se kdaj že počutila tako. Občutek imam, kot da me prvič nekdo dejansko vidi.”
Pogleda v tla, navzgor, navzdol, sem ter tja. Nekam navzgor, proti nebu, premišljujoče, upajoče.

V tem času se je že spremenila v majhno bledo punčko, ki upa, da si tudi ona zasluži Ljubezen. Ki upa, da je je dovolj tudi za njo. Lačna ljubezni.

“Pridi k meni,” ji rečem. “Dovolj ljubezni imam, tudi za tebe je je dovolj.”
Spremeni se v majhno vilinsko bitjece, ki skaklja proti meni čez mizo, del nje pa še se vedno vleče zadaj kot megla, z dolgim obrazom. Prav hecen je ta kontrast radosti in obotavljanja, nesigurnosti.

“Resno mislim. Dovolj ljubezni imam za celo tebe, za tebe in za tvoje tančice.”

Vsede se mi v dlani in dovoli, da jo ponesem v svoje srce.

Potrka mi od znotraj. “Hej, nekaj še ti imam za povedati,” mi reče z nežnim glasom.

Ponesem jo k desnemu ušesu in vanj mi zašepeta:

“Ko se boš spet počutila krivo, to pomeni, da nisi poravnana z Resnico. Tako te spomnim, da se spomni na Resnico.”

 

Počaka, da vdihnem v zavedanje tega in mi nato reče še “ Pa rada te imam,” ter mi pomežikne.

Nedolžno, ničesar dolžno Bitje.

Tvoja krila so stkana iz sramu

s katerim se pokrivaš,

da zaščitiš svojo nedolžnost.

Globoko globoko spodaj jo skrivaš, pod neskončnimi tančicami.

Ah, sladko nedolžno bitje.

Tekaš in opravljaš svoje dolžnosti.

Tekaš in skušaš povrniti kar dolguješ.

Milenije se skrivaš.

Sedaj so novi časi.

Tvoja dolžnost zdaj je tvoja nedolžnost.

Odmakni krila iz svojih oči.

Pusti, da se tančica razplete.

Naj te vidimo v tvoji goloti,

v tvoji Neskončni Lepoti.

Kar je bilo skrito, naj sedaj zažari.

Kar te je pokrivalo, naj sedaj s teboj leti.

Nedolžno, ničesar dolžno Bitje, ti.

So ti že rekli, da si preveč?

So ti že rekli, da si preveč?

Image may contain: 3 people, people standing

Meni ravno včeraj, ko sem poslala e-pismo mojim bralcem.

Spodaj si lahko prebereš, kaj je bilo moje naslednje e-pismo 😀


Baje pošiljam preveč mailov s temi coachingi, haha 😀 Baje sem preveč prisotna.

Marsikdaj sem slišala, da sem preveč.

Preveč pametna (ta je bila med bolj pogostimi).
Preveč povem stvari po resnici.
Preveč se smejim.
Preveč se jočem.
Preveč sem draga.
Preveč sem poceni.
Celo preveč lepa za nekatere, kdo bi si mislil.
Preveč mlada.
Preveč občutljiva. (super pogosta)
Preveč prijazna (in da je najbolj zanimivo to, da sem dejansko iskreno).
V šoli sem preveč dvigovala roko (čeprav sem velikokrat celi razred pripravila k sodelovanju pri uri, ker so se mi učitelji včasih kar malo zasmilili, ker ni nihče sodeloval)
Preveč easy-going.
Preveč resna.
Preveč odgovorna za svoja leta.
Preveč neresna.
Preveč bi samo uživala.
Preveč pridna.
In da preveč govorim (to sem enkrat slišala od kolegice, ki jo imam drugače ful rada, ampak takrat bi ji najrajši glavo odsekala, ker sem jo cel mesec poslušala, ko sem pa končno prišla na vrsto pa sem bila jaz preveč).

Eno obdobje sem bila tako prestrašena, da si nisem upala nič. Ker me je bilo preveč sram tega, kakšna sem. Ker se je vedno našel nekdo, ki mi je povedal, kakšna bi morala biti.

Polno krasnih idej si nisem upala uresničiti, ker me je bilo strah, da mi bo kdo rekel, da sem preveč to in ono.

Tlačila sem svoje kreativne impulze in se zadepresirala. Nisem si upala živeti sebe.

Ker sem za marsikoga preveč.

Spraševala sem se, kaj delam narobe, če se pa tako zelo trudim. Če pa sem tako prijazna in vsem pomagam, ki me prosijo za pomoč.

Jure je rekel, da sem najbolj prijazna oseba, kar jih pozna in če kdo meni želi kaj slabega, si res zasluži, da gre v pekel.

Jaz sem bila v njem.

Še sama sebi sem bila preveč.
Preveč sem spala. Preveč sem razmišljala. Preveč sem kadila. Preveč sem pila. Preveč sem se jokala. Preveč sem meditirala. Preveč sem se skrivala.

In počutila sem se tako zelo premalo.

Premalo sem delala. Premalo sem prodajala. Premalo sem pisala. Premalo sem se družila. Premalo sem seksala. Premalo sem povedala ljudem, kar si mislim, ker mene nihče ne posluša.

Vsakič, ko sem se spet pobrala in zasijala, sem začutila vrv okoli vratu.

Čeprav sem v teh kao duhovnih vodah (konec koncev je vse skupaj eno samo življenje), me nikoli niso privlačile regresije v pretekla življenja. In še vedno nisem ziher, če sploh obstajajo gre za spomine prednikov, ki so shranjeni v naših celicah.

Ob besedi čarovnica sem vedno čutila strah. Obenem pa neko privlačnost. Zgleda, da sem nekoč nekje visela. Ali pa pač to čistim iz kolektive. Mimogrede, po astrologiji sodim med ljudi, ki so rojeni psihologi, naj bi na nek način čistila kolektivo človeštva, in ja smrt, seks, denar in manipulacija so pomembne teme v mojem življenju. In kljub moji sončni skoraj vedno nasmejani osebnosti (za katero se mi zdi, da včasih deluje skoraj malo neumno, haha), mi je v največje zadovoljstvo, ko so ljudje pripravljeni iti v svoje sence, v fucking težka čustva in strahove, v vse to kar zatirajo v sebi in se osvoooooboditi. In zasijati. Najlepše iskrice v očeh so, ko si ne želiš več biti samo svetloba, ampak ownaš tudi svojo temo.

“The last documented European #witchcraft execution was in 1895.

You’ve been beating yourself up inside your own head about not stepping fully forward as a woman in today’s “free” society, not getting your voice ALL the way out, making as BIG an impact as you could.

Take this in for just a moment.

Women have been stoned, banished, disowned, beheaded and #burnedatthestake for speaking up and being visible. That’s right, literally burned alive while tied to a wooden stake with rope. Yes.

Let that sink all the way in. Breathe. Next time you want to go to harsh self-abuse for not “getting it by now” or “doing it by now” think again. Get curious as to where your blocks are coming from. We now know that the “witchcraft” these women were burned and butchered for practicing was: healing people, knowing things, seeing things, saying things and owning their sex.

Many of us have stepped or been shoved into a “nice girl” jail cell and have eaten up the lie that as long as we stay in there we’re “#safe.” Safe from what and from whom? This may be our history but it is not our present reality across much of the world.

Are you ready to break out of your collective conscious, ancestral and societally programmed fears to fully OWN your #power and your #YES to life, desire, abundance, love and creation?

Then choose yourself! Get out of the Nice Girl Jail Break.
Go inside, get to the root of these subconscious beliefs and fears so that you are empowered to bust yourself out to your own damn destiny without anything holding you back! Claim ur resistance!!!” – vir.

————
Ko sem začutila, da je čas, da se čarovnice ponovno zberemo skupaj, (junija), sem porabila par mesecev, da sem predelala vse strahove v zvezi s tem. In vem, da je druge ženske še vedno strah. Tudi jaz še nisem delila javno na facebooku o tej skupini.

Ženske še je vedno strah zaradi moških in zaradi drugih žensk.

No, v bistvu nas je strah zaradi sebe.

Raje se držimo zase in smo tiho, dovolimo, da nam serjejo po glavi, kot da tvegamo, da bomo ponovno prizadete. Da bomo ponovno slišale, kaj je narobe z nami, ko končno zberemo pogum, da se izrazimo.

Medtem pa postajamo sence same sebe. Brez iskric v očeh. Ko se pogledamo v ogledalo še pred sabo umikamo pogled. Ker se nočemo pogledat in si priznat, da smo izgubile sebe za drobtinice ljubezni, ki jih dobimo, ko smo pridne sive miške.

In če te zanima, kako je ta komentar, ki sem ga dobila ogledalo mene… ravno danes ali včeraj sem v svoj zvezek napisala, da imam občutek, da sem za druge vedno preveč. 😀 Vprašala sem se namreč, zakaj se držim nazaj in ne naredim nekaterih stvari, ki bi jih rada.

Če želiš, se lahko pridružiš Čarovnici ali se odločiš za kakšno drugo obliko dela z menoj (Tukaj si lahko pogledaš moje coaching pakete). Če želiš pa lahko spodaj stisneš unsubscribe.

Več informacij: https://mailchi.mp/a27c520605ec/carovnica
Prijavi se tukaj za takojšnji dostop. 70€ na mesec z vsemi bonusi (prvi live coaching je že naložen)
Ali se prijavi na enotedenski trial; 13€: Link za plačilo. Takoj, ko plačaš dobiš dostop do facebook skupine.

Ne bom nehala pošiljat mailov (razen ko bom začutila, da je čas, da se spet umaknem vase).
Ne bom jih nehala pošiljat, zato ker je tam zunaj čudovita oseba, polna talentov, ki bodo prispevali k napredku človeštva in sožitju z Naravo, ki se skriva, zato ker so ji vbili v glavo, da je preveč ali premalo.
In ki ji lahko jaz stojim ob strani na poti iz pekla, ker poznam zemljevid.

In ne, jaz ne opolnomočim žensk. Ker ženske so že na polno močne.
In tudi nisem proti moškim. Ker prihodnost je sodelovanje zdrave moške in zdrave ženske energije.

(in pravkar sem pomislila, če sem mogoče preveč strastna s tem mailom, haha, preveč sem preveč in dovolim si biti preveč preveč)

Btw: Naslov maila je bil
“Please slow down.”
Odgovorila sem:
“I am just picking up speed.”

Oki doki, rada te imam.

Anita

In prosim povej, kaj si pa ti kao preveč?


Odzivi na to so bili, parafraziram:

“Jaz sem pa ravno danes opazila, da veliko objavljaš, da si kot vulkan in mi je všeč.”

“Prosim ne nehaj pošiljat mailov, jih ful rada preberem in če jih ne takoj, jih pa kasneje.”

“Jaz včasih preberem, včasih pa tudi ne.”

Tako preprosto, a?

Zakaj bi se držala nazaj, v strahu, da sem preveč, če pa obstajajo ljudje, ki cenijo mojo energijo.

Okay, zdaj moram še par stvari tukaj dodat.

Tudi ena moja prijateljica mi je enkrat iskreno povedala, da sem ji včasih preveč.

Druga mi je povedala, da vsakič, ko se dobiva ima potem polno glavo stvari in še teden dni razmišlja o njih. In da ji je to všeč.

Sama imam v svojem življenju ljudi, ko jih imam neskončno rada, a se z njimi družim samo tu pa tam, ker so meni skoraj preveč.

Ker mi večkrat fucking postavijo pod vprašaj vse, kar mislim, da sem in moram potem tudi sama razmišljat in videt, kje sama sebi lažem tako kot pes teče.

In med drugim jih imam točno zaradi tega neskončno rada. Ker zraven njih umrem in se potem spet rodim na novo.

Tako da vse to na nek način razumem, hehe.

No, in potem sem se danes vprašala, kaj bi bilo, če bi sprejela ves svoj “preveč”. (zaradi tega sem noro hvaležna temu osebku, da mi je poslal tole sporočilo, da ni držal nazaj svojih sodb).

In madona ej, noro fajn je, na polno se zabavam, z lahkoto delam stvari, se izražam! Zraven se pa kar pojavljajo ljudje, ki me štekajo in ki so mi zakon!

Okay! Kako se pa ti počutiš, ko sprejmeš svoj “preveč”?

Povej v komentarjih.

Če želiš pa se lahko prijaviš na moja e-pisma, da ti zasipam nabiralnik. 😀

Anita Čudovita

UPDATE: Odgovor Deje Zupančič na tale zapis (objavljeno z njenim dovoljenjem): 

Prosim, ne nehat pošiljat <3 Rada te berem, tut če včasih ne odprem takoj, preberem kasneje 🙂

No, en bivši mi je enkrat rekel, da sem preveč čustvena. Še zdej ne vem, kaj pomeni biti preveč čustven :)Baje me je preveč skp za veganko. Niso ble to ravno besede, lahko pa tudi kej med vrsticami preberem in iz energije.Preveč si jemljem k srcu stvari … kako nekaj “jemati k srcu”, če pa že od tam izvira? In če je srce odprto, te valda tudi kaj prizadane, včasih tudi “majhne” stvari.Preveč resna sm tut že slišala.Preveč afnasta sm tut že slišala. Pa, da se ne oblačim letom primerno. No, v hlačah na rob pa potisnjeni srajci me me boste nikol vidl 😀

Da sm preveč mati Tereza, da bi vse razdala in dajala gratis.

To sem se spomnila zdej, mogoče se spomnim še kaj 🙂

Vesela sem zate <3

Kako pride transformacija?

Včasih pride transformacija čisto nežno.

Kot mehek objem odeje.

Kot topel kamilični čaj.

Kot božajoči sončni žarki,

ki ti slečejo jopico in pobožajo kožo.

Kot topel veter, ki se poigrava s tvojimi lasmi.

Kot svečka, ki nežno razsvetli tvojo sobo.

Kot olje, ki nahrani tvojo kožo.

Kot pesem, ob kateri se nevede uskladiš z njenim ritmom.

Kot dež ob katerem suha zemlja zavzdihne od olajšanja in ga voljno sprejme.

Kot iskrice v očeh ljubljene osebe.

Kot kristalno čiste oči prodajalca na benzi.

Kot poezija, ki potrka na vrata tvoje sobe, 
jih nežno odpre in posveti na prah v njej, 
ter ga naenkrat iz umazanije spremeni v magijo.

Včasih pride transformacija silovito.

Kot kalček, ki prebije lupino.

Kot tulipan, ki pokuka iz zemlje.

Kot strela, ki udari vate,

kot morje svetlobe, ki te zalije,

in včasih sploh ne veš, da te je doletelo nekaj čudovitega.

Včasih pride transformacija preprosto.

Kot zadnji košček sestavljanke,

za katerega takoj vidiš, kamor spada.

Kot najbolj logična, najbolj intuitivna, najbolj preprosta in najbolj ljubeča ideja.

Včasih tranformacija pride, kot listje,

ki v jeseni odide, se spusti iz drevesa

in se prepusti vetru, da ga dostavi zemlji.

Včasih transformacija pride, kot razpad,

kot vonj po gnilem… kot gnojilo,

ki ga dodaš zemlji, polni razpadlih stvari

in v katero posadiš seme, ki se bo spomladi

pognalo iz teme proti svetlobi.

In včasih pride transformacija z ostrim vetrom,

ki prinese snežinke.

Jih slišiš, kako se z njihovo nežno pesmijo

potapljaš v zvok tišine?

Anita Pukšič s pomočjo Poezije, ki je potrkala na moja vrata, 31.10.18.

Sodobna čarovnica

Sodobna čarovnica bere podobe v penici na kavi.
Posluša šelestenje listja.
Ko je vsega preveč,
se vsede in počaka,
da se svet sam uredi.
Sodobna čarovnica posluša svoje občutke.
In posluša svoj um.
Sodobna čarovnica ljubi.
Ljubi naravo. Ljubi moške, ljubi ženske (in vse vmes).
V svojih “sovražnikih” išče dobre točke.
Ve, da je za ravnovesje
včasih potrebno tudi neravnovesje.
Uživa v paradoksih.
In se smeji sama sebi.
Sodobna čarovnica ljubi življenje.
In se veliko zahvaljuje.
Soncu, novemu dnevu,
paradižniku na vrtu.
Pošilja poljubčke drevesom,
oblakom, travnim bilkam.
Radosti se ob posrečenih besednih zvezah.
In novih izumih.
Čudi se zmožnostim človeškega uma
in zaznava odtenke v čustvih.
Veliko in rada raziskuje.
Nekaterih stvari ni zmožna dojeti.
In včasih je prav ignorantsko vesela,
da ji ni dano vsega razumeti.
Sodobna čarovnica se zaveda svoje sreče.
Ve, da je najboljši način,
da pokaže hvaležnost za darove sveta ta,
da jih sprejme in v njih nesramno uživa.
Tukaj in zdaj je hvaležna
za to noro človeško izkušnjo,
za bivanje v tem divjem Vsemirju.

Ena moja iz 2015. Bila del razstave od JANJA VIDEC v Slovenskem etnografskem muzeju. Le proud.

Zakaj verjamem v besede?

Ko sem predlani, konec decembra ugotovila, kaj si resnično želim početi, kaj je moj genius zone, v čemer najbolj uživam, kaj me najbolj izpolnjuje in osrečuje in s čimer najbolj doprinašam svetu, ker sem v tem jaz jaz, se je začelo pravo popotovanje po mojih notranjih svetovih, ki se je seveda reflektiralo tudi v zunanjem. Itak.

Gre se za besede. Pisanje, pogovarjanje, coaching, terapije… Veliko besed.

Ki pa spreminjajo življenje in kvaliteto le tega.

Besede, ki smo jih slišali in so spremenile našo življenjsko pot.

“Vau, dobra si v tem.”

“Obvladaš.”

“To ni za tebe.”

“Za koga se imaš?”

Besede, ki jih nismo slišali in bi morda našo življenje bilo čisto drugačno, če bi jih.

“Rad te imam.”

“Verjamem v tebe.”

“Kar žariš, ko govoriš o tem.”

“Veliko mi pomeni, da si tukaj z menoj.”

 

Besede lahko nahranijo (“Človek ne živi samo od kruha in vode, temveč tudi od božje besede.” – če imate god traumo, lahko besedo božja zamenjate za ljubezen – “Človek ne živi samo od kruha in vode, temveč tudi od besede ljubezni”

 

In če vzamemo v ozir, da je kvaliteta naših življenj odvisna od zgodb, ki si jih pripovedujemo, o sebi, o drugih, o svetu, hitro ugotovimo, kako pomembne so besede.

Moj partner mi večkrat reče, da ne more verjet, da sem takšna kot sem, glede na to, kakšno otroštvo sem imela.

Da ne gremo zdaj tukaj v primerjanje, komu je bilo bolj hudo, haha in kdo je lahko bolj ponosen na sebe ali kdo je bolj upravičen do samopomilovanja…

Nihče ni imel popolnega otroštva in vsakdo ima kakšno travmo, ne glede na to, kako zavedajoče se in prisotne starše je imel.

Bolečina je bolečina in bolečina boli. Na živce mi gre, kadar se ljudje posmehujejo najstnikom zaradi prvih ljubezni. Bolečina zavrnitve, bolečina nesprejetosti, občutek, da nisi dovolj dober za nekoga… Vse to, če ostane nepredelano te lahko spremlja še desetletja. Tudi do smrti. In se ti preigrava v vseh naslednjih odnosih.

Ker sem v te stvari vložila na tisoče ur raziskovanja, branja, pogovorov, opazovanj, vam lahko povem, da obstaja ogromno ljudi, oz. je tako pri večini, ki še tudi krepko po 50 letu trpijo zaradi besed, ki so jih slišali (ali niso slišali) kot otroci. Še vedno se jim preigravajo na zaslonu življenja zgodbe, ki so posledica teh besed.

Krasen primer mojega dedka, ki ima v svoji celotni zbirki bolezni med drugim tudi luskavico. Ko je bil še mladenič, mu je zdravnik rekel, da je to neozdravljiva bolezen. Moj dedek je to verjel in pri 85 letih še ima vedno luskavico, čeprav je luskavica ozdravljiva.

In če sem že pri kožnih boleznih., naj povem še svoj primer.

Pred leti sem imela izredno močan izbruh atopičnega dermatitisa. Spomnim se, da se mi je občasno pojavljal tudi v otroštvu, ampak to je bilo brutalno.

Začel se je pod pazduhami, se razširil na polovico obraza, potem pa me še kakšno leto ali dve spremljal na rokah. Pri zdravniku sem dobila kremo in dokler sem si redno mazala, ni bilo lišajev in krast, ko sem si nehala mazati, se je srbečica vrnila v parih dneh. Ker se mi seveda zdi bizarno, da bi si mogla vsak dan mazati kožo s kremo, ki ima stranske učinke in lahko vpliva na delovanje jeter in ledvic, sem se seveda odločila priti zadevi do dna. Že dolgo sem vedela, da ima vsaka bolezen vzrok v naših občutjih, mislih in odnosih, zato sem si enkrat vzela par ur in zapisala vse, kar se mi je zdelo s čimer bi lahko bilo povezano. In potem to spretapkala s tehniko EFT. In na vse skupaj pozabila.

Čez pol leta se naenkrat spomnim, da sem jaz včasih imela ta kožna vnetja. Kar izginila so in pol leta nisem niti pomislila na zadevo!

Če se vrnem na mojo otroštvo. Precej klasična slovenska družina. Delavski razred, alkoholizem, trdo delo v službi, trdo delo doma, pomešane vloge v družini. Dolgo sem mislila, da to na mene ni imelo posebnega vpliva. Tukaj so me reševale knjige. Ker sem se zatekala v svet zgodb. Knjige, so mi tolikorat rešile življenje. Ker sem skozi njih videla, da nisem sama. Skozi njih sem videla, da je življenje lahko tudi drugačno. Videla sem, da vse družine niso iste. In potem, ko sem bila pripravljena, je prišla še knjiga, ki me je takrat sesula. Peklenska gugalnica od Sanje Rozman.

Če sem do takrat mislila, da moje otroštvo ni imelo posebnega vpliva na mene, da sem nekaj posebnega… sem skozi to knjigo ugotovila kakšen tipičen šolski primer otroka alkoholika sem. Kako pogoste so dinamike, ki so se odvijale v moji družini. Kako nisem nič posebnega, haha, in kako obenem nisem sama. Ogromno nas je. Naj povem še to, da se te dinamike odvijajo tudi v družinah, kjer ni kemičnih odvisnosti. Lahko so odvisnosti od odnosov, denarja, seksa itd.

In ko te stvari ozavestimo in pozdravimo, se naše življenje spremeni. Izboljša se kvaliteta odnosov, ki jih imamo s soljudmi. Kar je nekaj najlepšega, ko naenkrat vidiš, da imaš kvaliteten ljubeč odnos z ljudmi, s katerimi si se prej zaradi svojih otroških travm počutil manjvrednega in si s tem oviral pretok ljubezni. Izboljša se kvaliteta odnosa, ki ga imamo s seboj. Ko se pogledaš v ogledalo in si si všeč, medtem ko si prej videl samo svoje “napake”. Izboljša se kvaliteta odnosa, ki ga imaš s svetom. Ko greš v naravo in preprosto uživaš v njeni lepoti, ker lahko. In ko greš med ljudi in namesto obremenjevanja, kaj si bodo drugi mislili o tebi, stopi veselje ob čudovitih srečanjih s čudovitimi soljudmi.

Seveda je to vse skupaj proces. Ampak se splača. Plačilo je izboljšana kvaliteta življenja. Življenje je pa največ, kar imamo. Ker brez življenja te ni. Dovolj jasno povedano, haha.

Sama sem v besede investirala na tisoče in tisoče evrov. Od knjig, do tečajev. Ogromno znanja je prišlo do mene zastonj (prosim, če pride do vas kvalitetno znanje zastonj, ga ne podcenjujte samo za to, ker vas ni udarilo po denarnici, uporabite ga, dovolite, da vam spremeni življenje). Investirala sem ogromno časa, kar pomeni, da sem investirala svoje življenje v to. Neštete ure meditacije in kontemplacije. EFT tapkanja. Pisanja. In različnih tehnik zdravljenja. Ki sem se jih naučila preko brane ali slišane besede. In za čisto nič mi ni žal.

Ko vidim, kako se moji odnosi izboljšujejo, ko vidim kako vse bolj in bolj zaupam v sebe in svoje sanje (tudi tiste sanje ponoči – sanjski jezik je čudovito poglavje zase, ki pa bolj kot ga razumem, ljubši mi je in bolj vidim, koliko mi daje), ko vidim po svojem počutju, kako fajn mi je. Ko vsaka naslednja informacija pride ravno ob pravem času. In ko je v odnosu z mojim partnerjem (ki ga je v najinih skoraj 11 letih že marsikdo občudoval, zavidal ali pa se čudil, kaj delava skupaj) toliko več smeha, ljubezni, sproščenosti in globokih pogovorov.

Ah.

Kaj mi je v vseh teh procesih najbolj zanimivo je, da si naenkrat upaš na glas spregovoriti o stvareh, ki si jih včasih skrival pred vsemi, dokler jih nisi uspel skriti še pred sabo.

Naenkrat si upaš deliti svojo zgodbo. Sedaj jo imaš v lasti ti. In se lahko odločiš, kaj boš naredil z njo. Prej pa je zgodba imela v lasti tebe in si jo nezavedno preigraval.

Kako lahko vidiš, kakšne zgodbe preigravaš? Poglej, kakšno je tvoje življenje.

Nekatere zgodbe ti koristijo in delujejo zate, nekatere pa te omejujejo.

Npr. Jaz imam že leta zgodbo, da dobim vsa oblačila, ki jih potrebujem. To je v skladu z mojimi prepričanji, ker ne želim podpirati masovne potrošnje in onesnaževanja planeta s hitro modo. Že leta si ne kupujem oblačil pa še vedno redno dobivam pohvale na račun kosov, ki jih imam na sebi in se v njih udobno počutim.

Druga zgodba, ki sem jo pripovedovala pa je bila, da sem jaz lena in da itak nič ne delam in da se samo pretvarjam, da nekaj delam in da nikoli ne naredim dovolj, kar me je vodilo do pregorelosti in totalnega podcevanja svojega doprinosa. Najbolj hecno pri tem pa je, da so mi ljudje govorili, vau, kako si pridna in aktivna, ampak jaz sem se počutila krivo, kot da vse samo dobro napizdujem in slišala samo tiste, ki so mi rekli, da ne delam dovolj. Ker je to bilo v skladu z mojo zgodbo o sebi. O tem lahko napišem celo poglavje zase.

Naslednjič.

Še enkrat vprašanje zate, spoštovani bralec: Kakšne zgodbe preigravaš?

Če rabiš pomoč in podporo pri odkrivanju, zdravljenju in spreminjanju svojih zgodb, sem ti na voljo. Nihče ni otok zase. In skupaj gre lažje, hitreje in lepše, pa še fajn se imamo. Kot pri čistilnih akcijah, hehe, mi je ravno prišlo na misel. Če želiš sam po celi vasi pobrat smeti, boš rabil par dni. Kadar pa pride iz vsake tretje hiše en ven in gremo skupaj, smo pa konec v eni uri ali dveh, pa še fajn se imamo.

Z zelo drago prijateljico, umetnico, slikarko in pravtako strastno raziskovalko človeka, človeštva in življenja ter njegovih globin, Tjašo Čuš, pripravljava delavnico izdelave table vizij in transformiranja omejujočih vzorcev skozi art terapijo in coaching.

Prostora je za 10 udeležencev, pripravljenih na pogled vase.

Delavnica bo potekala na Ptuju, 10.3. 2018, v centru BODIDOBRO, od 9h do 14h.

Investicija je 30€

Če čutiš, da moraš biti zraven, mi piši na anita.puksic@gmail.com, da ti pošljem podatke za plačilo. Po prejemu plačila, boš dodan/a v facebook skupino, kjer boš dobila vse potrebno za predpripravo. Čar takšnih delavnic je, da se začne proces v tebi odvijati že pred samo delavnico. Si pripravljen/a?

Haha, tako kot reče moj znanec Matjaž iz delavnic postavitev družine “Odloči se zase.”

 

Sr(e)čno!

Anita

 

Rada imam jezo.

Rada imam jezo.

Ker ko jo začutim, vem, da se bo nekaj premaknilo.

Včasih je obrnjena nazven. Ko mi dokurči obnašanje ljudi, ki me ne spoštujejo. In se potem spomnim, da je to zato, ker sama sebe ne spoštujem dovolj. Potem se vprašam, če bi se spoštovala in vedela, da sem vredna najboljšega, bi dopuščala tako obnašanje?

Potem postavim meje.

Zanimivo je, da nas je strah, da bomo preveč zahtevni, ampak smo velikokrat s tem, ko smo bolj zahtevni, v bistvu manj zahtevni.

Ker ko jasno izrazimo svoje meje in način na katerega želimo, da nas ljudje obravnavajo, olajšamo tudi njim življenje. Ker ne rabijo potem zapravljati časa za ugibanje s čim smo jih vznejevoljili in zakaj se sedaj čudno obnašamo do njih in kaj so spet naredili narobe.

Jaz sem čisto za delovanje po liniji najmanjšega odpora. In včasih to vključuje tudi to, da narediš nekaj, kar ti je težko, ampak je v bistvu lažje, da to narediš, kot pa da se temu izogibaš.

Včasih je pa obrnjena navznoter, tale jeza. Pojavi se takrat, ko začnem sama sebi it na k. s svojim bullshitom.

Ko še se vedno sekiram, kaj si bodo mislili o meni ljudje, za katere itak vem, da si o vseh mislijo najslabše, ker niso zadovoljni s samimi seboj in svojim stanjem v življenju. In bi najraši sama sebi stisnila en bitch slap. “A res, Anita, zaradi takšnih ljudi se boš držala nazaj? Zaradi ljudi tipa “vaška opravljivka”?

Ko se potem vprašam, kaj me je strah, da si bodo mislili o meni in govorili o meni, spoznam, da sem itak jaz ta oseba, ki si to misli o sebi v enem delu sebe. Da tale vaška opravljivka živi v meni in me opravlja.

Prepričana sem, da imamo skorajda vsi kakšno takšno osebo v svojem življenju.

Lahko si predstavljamo, kaj bi rekla ta oseba o nas, če naredimo nekaj, kar si želimo ali ne naredimo nečesa, kar vsi pričakujejo od nas. (Mimogrede, to si je res dobro zapisat.)

In če pridejo gor negativne stvari, je to zato, ker to na skrivaj mislimo sami o sebi. Ker če ne bi, bi nam bilo tako vseeno za mnenje te osebe, da na njo ne bi niti pomislili.

Potrditev, ki si jo želimo od te osebe je v bistvu potrditev, ki jo moramo dati sami sebi.

Sama sem imela s tem en konkreten primer lansko poletje, glede nekega svojega dela. Ko sem potem prišla v stik s to osebo, katere pohvalo sem želela, dotična oseba ni namenila niti kančka pozornosti meni in mojemu delu.

Doma sem celotno situacijo dala na papir in ugotovila, da me iritira zaradi tega, ker sama nisem prepričana v svoje delo. Potem sem dala sama sebi potrditev, ki sem jo želela slišati od te osebe (in v bistvu sama od sebe).

Naslednjič sem od dotične osebe dobila potrditev.

In potem lahko rečeš samo še aleluja in pošlješ tej osebi hvaležnost, ker je pripravljena igrati tvojo senco.

Torej, korak po korak:

  1. Želiš si nekaj narediti ali nečesa nočeš narediti.
  2. V glavi imaš osebo, katere kritike se bojiš.
  3. Predstavljaš si, kaj bi ti ta oseba rekla. V obraz ali za hrbtom.
  4. To si zapiseš.
  5. Potem greš in vsako misel posebej prevprašaš, če je resnična. Laži odpadejo same od sebe. Če pa ugotoviš, da je v kakšni potencialni kritiki zrno resnice, se vprašaš, kako lahko to izboljšaš in seveda, da se izogneš perfekcionizmu, če je to sploh pomembno za celotno sliko ali pa se morda samo hraniš svoje odlašanje in se skrivaš v svoji jami, ker te je strah, da te bo svetoba zaslepila.

Točno skozi ta proces bom šla zdaj sama, ker še vedno čutim jezo v sebi. Čeprav se je že malo zmanjšala, ker sem zadovoljna, da mi je pomagala napisati tole objavo. Seveda se sedaj zraven kritiziram, ker sem 100x uporabila besedico potem v objavi in sem prepričana, da sem sposobna bolje pisati. Ampak čutim, da bi zdaj v tem trenutku s popravljanjem samo hranila svoje odlašanje. Objava pa vem, da bo marsikomu koristila. Morda še bolj zaradi tega, ker sem v tem trenutku tako nefiltrirana.

Roar. 

Anita

 

Ti nisi tvoja rana.

Ko je rana še sveža,

jo pokriješ, zaščitiš.

Poskrbiš, da nič ne pride zraven.

Potem, ko je najhujše mimo,

odviješ povoje in jo daš na zrak.

Če tega ne narediš,

če še jo vedno pokrivaš in ščitiš,

bo postala vedno večja,

vedno bolj gnila,

vedno bolj smrdljiva.

 

Ko si v smradu,

se ga navadiš.

In ni ti jasno,

zakaj drugi vihajo nos.

 

Ne smrdiš jim ti.

Smrdi jim tvoja rana.

Ti nisi tvoja rana.

 

Odveži povoje.

Izpostavi jo zraku.

Trpljenje je resnično, če živiš v laži.

Hej hej, dragi moji!

Verjamem, da nam je vsem namenjeno, da so naša življenja enostavna in polna radosti in da z lahkoto naredimo prave stvari ob pravem času.

Imate kdaj problem z odlašanjem? Sama sem o tem že večkrat govorila, nazadnje tukaj. No, kadar veš, da nekaj hočeš narediti in veš da to moraš narediti in preprosto ne moreš, da tega ne bi naredil, ker veš, da je najbolj prava stvar, ki jo v danem trenutku lahko narediš, takrat preprosto tisto zadevo narediš.

Če se prej nikakor ni sestavila slika in si nekaj si že tako dolgo želel narediti, ampak so se kar pojavljali strahovi in dvomi in nejasnosti in “kaj-pa-čeji” in se je potem celo nekaj od zunaj vedno zapletlo, ravno ko si pa res nameraval nekaj narediti… se slika kar naenkrat sestavi, popolnoma ti postane jasno, kaj je tvoj naslednji korak in komaj čakaš, da ga narediš. Namesto strahu, je tukaj vznemirjenje, navdušenje. Veš, da je to naslednja stvar na tvoji poti, ki jo imaš za narediti, in ne, ni ovira na tvoji poti, ampak stopnička, korak, nekaj, kar narediš z radostjo. Ker je to to, tvoja pot, tvoje življenje in veš, da se ti bo potem odprlo še več radosti, še več življenjske sile, še več vrhunskih stvari in bo na tvojo pot prišlo še več čudovitih ljudi.

Kako priti v to stanje, ko nekaj res narediš z lahkoto, ker hočeš, ker uživaš v tem, ker si to zdaj ti?

Da povem na primeru.

To, kar bo moje glavno obvestilo, naznanilo v tej objavi, je nekaj, kar se mi po glavi plete že več kot leto dni. Kar nisem se mogla pripraviti, da vam to napišem. Ker še ni bil pravi čas, ker še sama nisem bila pripravljena. Ker se meni ni sestavila slika, kako točno naj to izvedem. Glavo sem si lomila ob detajlih. In se ubijala zaradi svojih strahov. V glavi sem slišala posmeh ljudi. Del mene se je tega še vedno oklepal, še se vedno hotel dokazat ljudem, ki so rekli, da mi ne bo uspelo, medtem pa je del mene že živel v novi realnosti, v tistem, kar resnično hočem. Srednji del mene, ta v fizični realnosti je pa bil razpet med obema.

Ali naj vztrajam pri nečem iz preteklosti? Ali naj podrem vse mostove in se vržem v novo realnost?

Kaj sem naredila?

Šla sem postopoma.

0. Vedela, kaj res hočem.

  1. Si zapisovala svoje strahove, dvome, prepričanja in jih predelovala skozi tapkanje/meditacijo/pisanje/coaching
  2. Delala korake, ki so se mi razkrili in zaupala, da ja, to je ta korak, pravi naslednji korak na moji poti (npr. ogromno je bilo pospravljanja in čiščenja fizičnih predmetov -> v bistvu moram/hočem o tem zapisat posebej objavo; poklicala ljudi, ki so mi prišli na misel (ali sem jih intenzivno sanjala, kar je totalno jasen znak, da moraš stopit v stik z njimi); pogledala filme, ki so nekako prišli v mojo realnost, čeprav nisem prej nikoli slišala za njih, so pa imeli totalno sporočilo zame; prišla v stik s knjigami, ki so bile v danem trenutku točno prave zame; srečala ljudi, ki so mi dali točno to, kar sem potrebovala za premik naprej)
  3.  Zaupala, da če delam korak 1. in 2., da se bo vse ostalo razjasnilo ob pravem času.

 

Trpljenje je resnično, če živiš v laži (The struggle is real, if you are living in a lie.), je stavek, ki se mi je zadnji teden motal po glavi.

Spoznala sem, da sem sama sedaj že kar nekaj časa živela v laži. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada, je postalo točno to. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada. Sedaj pa imam rajši nekaj drugega.

Gre se za moje 3 Ptice.

Uh, zdaj mi gre skoraj na jok, ker končno dajem javno ven, da se to potovanje zaključuje.

Še vedno imam rada 3 Ptice in kose secondhand blaga in čudovite vrečke in drobižnice in toaletke, ki jih tako radi uporabljate. Še vedno imam rada vas, moje čudovite stranke, ki ste me spremljale na tej poti. Tako sem vam hvaležna vsem, ki sem vam v zadnjem času v živo povedala, da to ni več to in ste mi rekle, da ne glede na to, kaj bom počela naprej, da ste še vedno z mano. Hvala vam! <3

Ko nekaj počneš tako dolgo, postane del tvoje identitete.

Ko spoznaš nove ljudi in se jim predstaviš in ti rečejo: “Anita, 3 Ptice Anita? Ful so mi všeč tvoji izdelki, moja kolegica kupuje pri tebi in je čisto nora nanje!”

Damn, feels good!

In to mi je dajalo toliko zagona za naprej. Ampak sčasoma ob delu nisem več tako uživala. In sem se ga lahko lotila še samo, ko sem bila super dobre volje. Sama misel na to, da grem šivat ali slikat, me ni več navdala z navdušenjem. Začela sem se veseliti praznikov. Ko sem imela izgovor, da ne rabim delat. Medtem, ko mi je bilo prej “Ugh, prazniki, vsi so doma in ne morem v miru delat.” Nisem se več veselila ponedeljkov, ko narediš plane in postaviš cilje za teden in je še vse sveže in polno možnosti.

Zdelo se mi je, da se silim v okvirje, ki sem jih prerastla. V čevlje, ki so mi premajhni.

Sama sem se spremenila. Moji cilji so se spremenili. Moje želje so se spremenile. Moja osebnost se je spremenila. Nekatere stvari, ob katerih sem včasih čutila energijo in živost, mi sedaj dajejo občutek izpraznjenosti. Če me je včasih npr. osrečevala misel na to, da bi imela garderobno sobo, kot Carrie iz Seksa v mestu, me sedaj dosti bolj osrečuje misel, da bi lahko vsa svoja oblačila spravila v en kovček. Če se mi je včasih zdelo pomembno, da se vsak dan zanimivo oblečem, mi je sedaj čisto fino, če teden dni skupaj nosim moje vintage modre kratke hlače čez pajkice.

In ko sedaj že mesec dni nisem nič šivala, sem ugotovila, da sploh ne pogrešam šivanja. Da se imam bolj fajn.

In korak po korak, sem začela ljudem govoriti, kaj pa počnem zdaj.

Coaching in pisanje.

To me dela živo. Za to dvoje čutim in vem, kako zelo sem dobra v tem. V tem dvojem neskončno uživam. In obojega se lahko lotim, ko sem slabe volje in vem, da bom zraven hitro postala super dobre volje. Ure porabljene za obsedeno raziskavo po internetu, knjigah, pogovorih in razbijanje glave ob kakšnem filozofsko-psihološkem problemu ter poglabljanje v sebe dobijo totalen smisel, ko sama dobim aha moment. In ko potem v pogovorih vidim, da nekoga nekaj teži, in prepoznam vzorec in ponudim svoj pogled na zadevo in rešitev, ki je prišla iz mojega aha momenta… ko vidim, kako tej osebi naredi klik v glavi, pade breme iz prsi, obraz zažari in naenkrat pogledajo v prihodnost z optimizmom in vidijo možnosti, ki jih prej ni bilo. Madona, to me res naredi živo!

In ko uporabimo kakšne napredne tehnike in ljudje potem z lahkoto naredijo to, s čimer so že neskončno dolgo odlašali. Ali dobijo podporo od ljudi, od katerih ne bi nikoli pričakovali, da bodo začeli verjeti v njihove sanje. In se jim začnejo dogajati nora naključja, kjer se vse sproti poklaplja.

Ja, v tem zdaj vidim smisel. Ne samo vidim, čutim ga po celem telesu. Občutek živosti. Na široko odprte oči. Tisto, ko se pogledaš v ogledalo, se z ljubeznijo zazreš vase in vidiš samega sebe kot neskončno lepega. Ker si neskončno lep, ko si v integriteti s samim seboj.

V zadnjem tednu ste mi začeli spet pošiljati fotke s 3 Ptice izdelki, ki jih tako radi uporabljate, sama sem na ulici videla dekle z mojim nahrbtnikom in od kolegice slišala, kako je na nekem dogodku ena punca začela z njo pogovor, ker imata obe vrečko “Naj sosedova krava živi!”. “Tvoji se najdemo,” mi je rekla tale kolegica. In jaz ob tem še vedno žarim od radosti.

Ker je esenca tega, kar 3 Ptice so, nekaj, kar prihaja z moje duše in bo z menoj ostalo pri vsaki stvari, ki se je bom lotila. Enkrat vam moram pokazat moj vision board, ki združuje v enem kolažu vso bistvo.

Srčno upam, da boste ostali z menoj na tej novi poti… čeprav, če bolje pomislim, sploh ni nova pot. Moja pot je in sedaj grem dalje po njej. In vse, kar je bilo na njej do zdaj, mi je pomagalo priti do sem.

Nekaj 3 Ptice izdelkov še imam na voljo, to so ti ta zadnji, ki zaključujejo tale cikel v mojem življenju in verjamem, da bodo prišli v roke ravno pravim ljudem, ki jih bodo znali ceniti in ki jih bodo dolgo z veseljem uporabljali.

Če te kaj na 3ptice.tictail.com ali v tem albumu na facebooku pritegne, naroči in v naslednjem tednu bo pri tebi. Z ročno zapisano zahvalo, kot je bila vsa ta leta stalna praksa. Od ljudi za ljudi. <3

Sr(e)čno!

Anita