V zadnjem času sem večkrat naletela na članke, v katerih pogumne ženske delijo svoje zgodbe o zlorabah in kako so se po njih pob(i)rale.
Seveda je med zlorabo in okrevanjem bilo obdobje, v katerem so krivile sebe, zapadale v zasvojenosti, imele izpade, dramatične situacije, se skrivale v sramu ali se zatekle v deloholizem, postale zvezde, osebe, ki so očitno vredne ljubezni, če jih ljubijo množice.
Zelo cenim, da govorijo o tem. Ponavadi, preden si pripravljen/a spregovoriti, je za teboj že kar nekaj notranjega dela. Refleksije, žalovanja, dela z notranjim otrokom, odpuščanja sebi, za to, kar nisi vedel/a, odpuščanja tistim, ki bi te morali zaščititi, pa te niso, ker so bili v svojih travmah, spoznavanja svojih emocij in učenja, kako jih izraziti na zdrav način, vaje v sprejemanju sebe v dobrih in v slabih dneh, vaje v reguliranju svojega živčnega sistema…
Prijateljica je enkrat rekla, da za pogum potrebujemo ljubezen. Tako mimogrede je to izustila, brez da bi se kasneje, ko sem ji izrazila svojo hvaležnost za te besede, sploh spomnila. A zame so bile te besede magične, spremenile so mi percepcijo.
Slovenščina ima za pogum še eno čudovito besedo, ki se čisto ujema s tem -> srčnost (pa tudi levjesrčnost).
Ko čutiš dovolj ljubezni, dobiš pogum, da narediš to, kar je dobro zate. Pogum, da narediš to, kar je potrebno. Včasih lahko končno narediš stvari, ki si se jih tako zelo bal/a, zaradi ljubezni, ki jo končno čutiš do sebe, zaradi ljubezni, ki jo čutiš v sebi. Da se skoraj zdi, da ni več potrebe po hrabrosti, preprosto narediš, kar je potrebno, ker veš, da je to prava stvar zate.
Me pa ob teh zgodbah včasih malce znervira, kako novinarji upodobijo te ženske, ko rečejo “Odkrito govori o svojih mentalnih težavah.”
Nervira me, da kot družba vidimo ljudi, ki imajo pogum, da delijo svojo zgodbo in okrevanje, kot tiste, ki imajo mentalne težave. “Govori o svojih mentalnih težavah.”
Seveda imajo dejanske težave, ker ponavadi ne prideš iz tega, da si bil zlorabljen/zlorabljan brez kakršnekoli škode. In zdravljenje zahteva svoj čas, ampak one dejansko delajo na svojem mentalnem zdravju.
Sama vidim te ženske (pa ne samo ženske, tudi moške in tiste, ki se ne opredeljujejo po spolu), kot ljudi, ki govorijo o tem, kako pomembno je skrbeti za svoje mentalno zdravje.
O pomembnosti tega:
- da poiščeš pomoč, ko jo potrebuješ
- da si vzameš čas zase
- da poznaš sebe
- da prepoznavaš in sprejemaš svoje občutke in čustva
- da spregovoriš, ko si pripravljen, zato da drugi vedo, da niso sami v tem in da tudi za njih obstaja upanje.
Torej, kar me moti je, da rečemo za tiste, ki skrbijo za svoje mentalno zdravje (in so pripravljeni govoriti o tem), da imajo probleme z mentalnim zdravjem, medtem ko večina ljudi ignorira svoje težave, jih dajejo ven na drugih, se izogibaju pogledu vase, redno bežijo pred seboj, tlačijo svoje občutke, delajo do onemoglosti, papcajo protibolečinske tabletke (in jih celo priporočajo svojim otrokom), kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo in si jih tudi ne želijo, a so pomembne za image, pa vidimo te ljudi kot produktivne člane družbe, kot nekako bolj zdrave v svojem ignoriranju lastnih mentalnih težav, kot tiste, ki se svojih težav dejansko zavedajo, in so jih dovolj predelali, da imajo srčnost ter besede, s katerimi lahko govorijo o njih.
Kot da bi imeli dve osebi s kardiovaskularnimi boleznimi in bi ena izboljševala svojo prehrano, redno telovadila, postajala vse bolj zdrava ter bila pripravljena svojo zgodbo deliti tudi z drugimi, druga pa bi živela po starem, se naprej vdajala slabim navadam, pa bi taprvo osebo videli, kot da ima probleme s svojim telesnim zdravjem, drugo pa kot zdravo.
Morda rečemo, da imajo oni probleme z mentalnim zdravjem, zato da se lahko sami še naprej izogibamo pogledu na lastno bolezen.
[convertkit form=2342095]
Z Ljubeznijo,
