Skip to content

Trpljenje je resnično, če živiš v laži.

Hej hej, dragi moji!

Verjamem, da nam je vsem namenjeno, da so naša življenja enostavna in polna radosti in da z lahkoto naredimo prave stvari ob pravem času.

Imate kdaj problem z odlašanjem? Sama sem o tem že večkrat govorila, nazadnje tukaj. No, kadar veš, da nekaj hočeš narediti in veš da to moraš narediti in preprosto ne moreš, da tega ne bi naredil, ker veš, da je najbolj prava stvar, ki jo v danem trenutku lahko narediš, takrat preprosto tisto zadevo narediš.

Če se prej nikakor ni sestavila slika in si nekaj si že tako dolgo želel narediti, ampak so se kar pojavljali strahovi in dvomi in nejasnosti in “kaj-pa-čeji” in se je potem celo nekaj od zunaj vedno zapletlo, ravno ko si pa res nameraval nekaj narediti… se slika kar naenkrat sestavi, popolnoma ti postane jasno, kaj je tvoj naslednji korak in komaj čakaš, da ga narediš. Namesto strahu, je tukaj vznemirjenje, navdušenje. Veš, da je to naslednja stvar na tvoji poti, ki jo imaš za narediti, in ne, ni ovira na tvoji poti, ampak stopnička, korak, nekaj, kar narediš z radostjo. Ker je to to, tvoja pot, tvoje življenje in veš, da se ti bo potem odprlo še več radosti, še več življenjske sile, še več vrhunskih stvari in bo na tvojo pot prišlo še več čudovitih ljudi.

Kako priti v to stanje, ko nekaj res narediš z lahkoto, ker hočeš, ker uživaš v tem, ker si to zdaj ti?

Da povem na primeru.

To, kar bo moje glavno obvestilo, naznanilo v tej objavi, je nekaj, kar se mi po glavi plete že več kot leto dni. Kar nisem se mogla pripraviti, da vam to napišem. Ker še ni bil pravi čas, ker še sama nisem bila pripravljena. Ker se meni ni sestavila slika, kako točno naj to izvedem. Glavo sem si lomila ob detajlih. In se ubijala zaradi svojih strahov. V glavi sem slišala posmeh ljudi. Del mene se je tega še vedno oklepal, še se vedno hotel dokazat ljudem, ki so rekli, da mi ne bo uspelo, medtem pa je del mene že živel v novi realnosti, v tistem, kar resnično hočem. Srednji del mene, ta v fizični realnosti je pa bil razpet med obema.

Ali naj vztrajam pri nečem iz preteklosti? Ali naj podrem vse mostove in se vržem v novo realnost?

Kaj sem naredila?

Šla sem postopoma.

0. Vedela, kaj res hočem.

  1. Si zapisovala svoje strahove, dvome, prepričanja in jih predelovala skozi tapkanje/meditacijo/pisanje/coaching
  2. Delala korake, ki so se mi razkrili in zaupala, da ja, to je ta korak, pravi naslednji korak na moji poti (npr. ogromno je bilo pospravljanja in čiščenja fizičnih predmetov -> v bistvu moram/hočem o tem zapisat posebej objavo; poklicala ljudi, ki so mi prišli na misel (ali sem jih intenzivno sanjala, kar je totalno jasen znak, da moraš stopit v stik z njimi); pogledala filme, ki so nekako prišli v mojo realnost, čeprav nisem prej nikoli slišala za njih, so pa imeli totalno sporočilo zame; prišla v stik s knjigami, ki so bile v danem trenutku točno prave zame; srečala ljudi, ki so mi dali točno to, kar sem potrebovala za premik naprej)
  3.  Zaupala, da če delam korak 1. in 2., da se bo vse ostalo razjasnilo ob pravem času.

 

Trpljenje je resnično, če živiš v laži (The struggle is real, if you are living in a lie.), je stavek, ki se mi je zadnji teden motal po glavi.

Spoznala sem, da sem sama sedaj že kar nekaj časa živela v laži. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada, je postalo točno to. Nekaj, kar sem imela nekoč tako zelo rada. Sedaj pa imam rajši nekaj drugega.

Gre se za moje 3 Ptice.

Uh, zdaj mi gre skoraj na jok, ker končno dajem javno ven, da se to potovanje zaključuje.

Še vedno imam rada 3 Ptice in kose secondhand blaga in čudovite vrečke in drobižnice in toaletke, ki jih tako radi uporabljate. Še vedno imam rada vas, moje čudovite stranke, ki ste me spremljale na tej poti. Tako sem vam hvaležna vsem, ki sem vam v zadnjem času v živo povedala, da to ni več to in ste mi rekle, da ne glede na to, kaj bom počela naprej, da ste še vedno z mano. Hvala vam! <3

Ko nekaj počneš tako dolgo, postane del tvoje identitete.

Ko spoznaš nove ljudi in se jim predstaviš in ti rečejo: “Anita, 3 Ptice Anita? Ful so mi všeč tvoji izdelki, moja kolegica kupuje pri tebi in je čisto nora nanje!”

Damn, feels good!

In to mi je dajalo toliko zagona za naprej. Ampak sčasoma ob delu nisem več tako uživala. In sem se ga lahko lotila še samo, ko sem bila super dobre volje. Sama misel na to, da grem šivat ali slikat, me ni več navdala z navdušenjem. Začela sem se veseliti praznikov. Ko sem imela izgovor, da ne rabim delat. Medtem, ko mi je bilo prej “Ugh, prazniki, vsi so doma in ne morem v miru delat.” Nisem se več veselila ponedeljkov, ko narediš plane in postaviš cilje za teden in je še vse sveže in polno možnosti.

Zdelo se mi je, da se silim v okvirje, ki sem jih prerastla. V čevlje, ki so mi premajhni.

Sama sem se spremenila. Moji cilji so se spremenili. Moje želje so se spremenile. Moja osebnost se je spremenila. Nekatere stvari, ob katerih sem včasih čutila energijo in živost, mi sedaj dajejo občutek izpraznjenosti. Če me je včasih npr. osrečevala misel na to, da bi imela garderobno sobo, kot Carrie iz Seksa v mestu, me sedaj dosti bolj osrečuje misel, da bi lahko vsa svoja oblačila spravila v en kovček. Če se mi je včasih zdelo pomembno, da se vsak dan zanimivo oblečem, mi je sedaj čisto fino, če teden dni skupaj nosim moje vintage modre kratke hlače čez pajkice.

In ko sedaj že mesec dni nisem nič šivala, sem ugotovila, da sploh ne pogrešam šivanja. Da se imam bolj fajn.

In korak po korak, sem začela ljudem govoriti, kaj pa počnem zdaj.

Coaching in pisanje.

To me dela živo. Za to dvoje čutim in vem, kako zelo sem dobra v tem. V tem dvojem neskončno uživam. In obojega se lahko lotim, ko sem slabe volje in vem, da bom zraven hitro postala super dobre volje. Ure porabljene za obsedeno raziskavo po internetu, knjigah, pogovorih in razbijanje glave ob kakšnem filozofsko-psihološkem problemu ter poglabljanje v sebe dobijo totalen smisel, ko sama dobim aha moment. In ko potem v pogovorih vidim, da nekoga nekaj teži, in prepoznam vzorec in ponudim svoj pogled na zadevo in rešitev, ki je prišla iz mojega aha momenta… ko vidim, kako tej osebi naredi klik v glavi, pade breme iz prsi, obraz zažari in naenkrat pogledajo v prihodnost z optimizmom in vidijo možnosti, ki jih prej ni bilo. Madona, to me res naredi živo!

In ko uporabimo kakšne napredne tehnike in ljudje potem z lahkoto naredijo to, s čimer so že neskončno dolgo odlašali. Ali dobijo podporo od ljudi, od katerih ne bi nikoli pričakovali, da bodo začeli verjeti v njihove sanje. In se jim začnejo dogajati nora naključja, kjer se vse sproti poklaplja.

Ja, v tem zdaj vidim smisel. Ne samo vidim, čutim ga po celem telesu. Občutek živosti. Na široko odprte oči. Tisto, ko se pogledaš v ogledalo, se z ljubeznijo zazreš vase in vidiš samega sebe kot neskončno lepega. Ker si neskončno lep, ko si v integriteti s samim seboj.

V zadnjem tednu ste mi začeli spet pošiljati fotke s 3 Ptice izdelki, ki jih tako radi uporabljate, sama sem na ulici videla dekle z mojim nahrbtnikom in od kolegice slišala, kako je na nekem dogodku ena punca začela z njo pogovor, ker imata obe vrečko “Naj sosedova krava živi!”. “Tvoji se najdemo,” mi je rekla tale kolegica. In jaz ob tem še vedno žarim od radosti.

Ker je esenca tega, kar 3 Ptice so, nekaj, kar prihaja z moje duše in bo z menoj ostalo pri vsaki stvari, ki se je bom lotila. Enkrat vam moram pokazat moj vision board, ki združuje v enem kolažu vso bistvo.

Srčno upam, da boste ostali z menoj na tej novi poti… čeprav, če bolje pomislim, sploh ni nova pot. Moja pot je in sedaj grem dalje po njej. In vse, kar je bilo na njej do zdaj, mi je pomagalo priti do sem.

Nekaj 3 Ptice izdelkov še imam na voljo, to so ti ta zadnji, ki zaključujejo tale cikel v mojem življenju in verjamem, da bodo prišli v roke ravno pravim ljudem, ki jih bodo znali ceniti in ki jih bodo dolgo z veseljem uporabljali.

Če te kaj na 3ptice.tictail.com ali v tem albumu na facebooku pritegne, naroči in v naslednjem tednu bo pri tebi. Z ročno zapisano zahvalo, kot je bila vsa ta leta stalna praksa. Od ljudi za ljudi. <3

Sr(e)čno!

Anita

 

Get the t-shirt & receive some judgments!
Published inUncategorized

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja