Time to tell you a truth: I have a dream and two days ago I cried a river of desparate tears

Published Categorised as Uncategorized

lifestylefun535_thumb1-1879485

So, I’m not really sure how I’m gonna put this… There’s a mess in my mind, in my life, in my emotional system and even in my body. I’m running on stress. I’m running on fear and I’m also running on love. And I love the truth (or is that my illusion?), so I’m gonna tell you the truth. Well, actually is a truth, because I might look back tomorrow and see it with new eyes and maybe my perception of it will be totally different. But I’m gonna tell you about my reality today. And yesterday and last year.

You might see me as happy and succesful person and in some versions I am. I’m such a lucky go happy person. Quite often. I see the best in people. I encourage them to follow their dreams, to make them reality. I see the potentials they are too blind too see in themselves. I watch them when they are doing their things and I love them when I see them working with joy.  Have you ever seen someone like this? A car engeener who repairs your car like a kind doctor which really cares for their patients, a baker that serves the customers with big smile, a journalist that tells you a truth in a fun way, musician on a street that plays like whole stadion is listening, hair dresser who acts like your hair really is that important, taxi driver that is listening and talking with you in the middle of the night about, well you don’t remember what, but it was a great conversation… You get the picture! Don’t you wanna see more people like this? Don’t you wanna be one of them?

Torej. Nisem čisto prepričana kako bom vse to spravila v berljivo obliko… V mojih glavi, življenju, čustvenem sistemu in celo v telesu je zmešnjava. Živim na stresu. Živim na strahu in pravtako živim na ljubezni. In ljubim resnico (ali je to moja iluzija?), tako da vam bom jo povedala. Morda se mi bo jutri že zdela drugačna oz. bom imela drug pogled nanjo. Ampak zdaj vam bom povedala o svoji realnosti danes. In včeraj in zadnje leto.

Mogoče me vidite kot srečno ter uspešno osebo in pogosto to tudi sem. V ljudeh vidim najboljše. Spodbujam jih, da sledijo svojim sanjam, da jih spreminjajo v realnost. V njih vidim potenciale, za katere so preslepi, da bi jih videli sami. Gledam jih, ko počnejo svoje stvari in neskončno uživam, ko delajo z radostjo, z užitkom. Ste kdaj videli koga takšnega? Avtomehanika, ki vam je popravil avto tako pozorno kot prijazen doktor poskrbi za pacienta, pek, ki vam postreže štručko s polomljeno slovenščino a z velikim nasmehom, novinar, ki vam pove resnico na zabaven način, ulični glasbenik, ki igra kot da ga posluša cel stadion, frizer, ki se obnaša kot da so vaši lasje res tako zelo pomembni, voznik taksija, ki te posluša in govori s tabo sredi noči o… saj si pozabil/a čem, ampak pogovor je bil res dober! Razumete kaj mislim! Si ne želite videti več takšnih ljudi? Nočete bit eden izmed njih?

lifestylefun541_thumb-3653080


Well, I do. And I am. I was brave enough to take the path less traveled. I decided, to go big while I’m still at home (living with my mum and brother and also still living in gorgeous but rotten Slovenia). I opened a company with no money and with big dreams. About a year ago. And on that way I’m pushing my limits. I’m getting out of my comfort zone way more than before. I fucking want to make something big! Something that big, that world will be a better place because of that (chain reaction, you know, butterfly effect). One happy customer, one happy artist, one happy maker, one happy employee, one happy farmer at a moment. I won’t reveal just everything about my dreams yet, because I have to admit something now. I broked down yesterday. And cried a river.

No, jaz si želim. In jaz sem. Dovolj sem bila pogumna, da sem stopila na manj prehojeno pot. Odločila sem se, da bom naredila nekaj velikega, medtem ko sem še vedno doma (naveza na ‘go big or go home). Odprla sem podjetje, brez denarja a z velikimi sanjami. Kakšno leto nazaj. In na tej poti prestavljam svoje meje zmožnosti. Stopam iz področja udobja mnogo pogosteje, kot sem prej. Naredit želim nekaj fucking velikega! Nekaj tako velikega, da bo svet boljši prostor zaradi tega (verižne reakcije, saj veste, učinek metulja). Z eno srečno stranko, enim srečnim umetnikom, enim srečnim izdelovalcem, enim srečnim zaposlenim, enim srečnim kmetom naenkrat. Ne bom vam zdaj razkrila vseh svojih sanj, ker vam moram prej nekaj priznat. Včeraj sem se zlomila. In iztočila reko solz.
lifestylefun529_thumb-7551249That’s the proof | | To je dokaz
You see, after a year of hard work, after all those days invested in creating my awesome eco friendly accessories, after all those days spent researching and learning on how do you this and how do you that, if you don’t have money to buy it (or supplies that you need for it) or pay a professional to do it for you, after taking thousands and editing hundreds of pictures of my goodies so that photos would look good enough, after all those hours spent on fair markets (and depresive hours and days after them if I didn’t sell a thing but had to pay for the stall and benz to be there), after all those hours writing descriptions and countless hours of marketing on internet and playing all the others roles I have in my life (I being I, daugther, girlfriend, grandaugther. friend, housekeeper (thanks god I’m not a mum)) I don’t make enough sales to earn enough money to pay my own bills (internet, phone, inssurance, car inssurance) on time and I’m waking up with back pain that makes it hard to breath (talking about connection between mind and body here).

Po letu trdega dela, po vseh teh urah vloženih v ustvarjanje mojih čudovitih okolju prijaznih modnih dodatkov, po vseh teh dnevih raziskovanja in učenja, kako narediti to in tisto, če nimaš denarja, da to kupiš (ali material, da si narediš) ali da plačaš profesionalca, da naredi zate, po narejenih tisočih fotkah izdelkov in stotinah urejenih tako, da izgledajo dovolj dobro, po vseh teh urah na art marketih (in depresivnih urah ter dnevih, če nisem nič prodala, sem pa morala plačati stojnico in bencin, da sem lahko sploh bila tam), po vseh teh urah pisanja opisov in neštetih urah zapravljenih za internetni marketing ter obenem še igranju vseh drugih vlog v mojem življenju (jaz kot jaz, hčerka, punca, vnukinja, prijateljica, gospodinja (hvala Bogu, da nisem mama)), ne prodam dovolj, ne zaslužim dovolj, da bi si plačala svoje položnice (internet, telefon, dodatno zavarovanje, avtomobilsko zavarovanje) pravočasno. In se zbujam z bolečino v hrbtu, ki mi otežuje dihanje (tu govorim o povezavi med umom in telesom).

lifestylefun531_thumb-5620158

And so the day before yesterday I was sewing those cute little pouches and was thinking on how the hell I’m gonna make it and made a buch of mistakes of course, because I wasn’t focused and then I became even more nervous and when I finished the pouches (oh, I forgot, in the morning I was making a new bannew for my etsy shop, spent about a hour and half on it, and when I uploaded it I figured out I made a typo mistake in the beginning, gosh), so, when I fineshed the pouches I wanted to Instagram them and I couldn’t and that was fucking cherry on the top and I started to cry.

In tako sem predvčerajšnjim šivala te luštne toaletke in razmišljala kako za vraga mi bo uspelo porihtat stvari ter seveda naredila kup napak, ker nisem bila osredotočena (ah, pozabila sem, da sem zjutraj kakšno uro in pol delala še nov banner za mojo Etsy trgovinico, in ko sem ga naložila gor, sem ugotovila, da sem že na začetku naredila tipkarsko napako, bog!) no, in ko sem le dokončala toaletke sem jih želela naložiti na instagram, a mi je nekaj štekalo, in to je bila pika na i. Padla sem v jok.

lifestylefun547_thumb-8344054

I tried to help myself with EFT, but mum came in and asked if I’m crying. “Not at the moment” I said. She kinda knew that it was about the money. So she asked me if she lend me some. And I was like “No. I’ll make it somehow. It’s not the first time that I’m in such a situation.” Actually I’m not that worried about those bills, I’m used to paying them for two months back. I’m worried about what might happen in the middle of December when I will have to pay my duties to our hungry system, but I might couldn’t, because the ‘help’ I got when I registered company will only last for this and next month.

She asked me again. And I can’t take money from my mum! I would feel too fucking guilty. She works in a fabric. She makes those sunglasses that you can see on all those famous bloggers and stars. She has to work like crazy and she is all stressed out. And she makes 3,86€ per hour ($5,22). It’s ironic in a sad way that she can’t afford one pair of sunglasses that she makes hundreds daily.  And she takes care of everything in our house with that money.

But she offered me money again, even though she is saving it for something that we have to do in our central heating system and she doesn’t know how much that’s gonna cost. And she said I don’t have to feel guilty as times will change and things will turn out for the better. And so I took it. And then I tried to do some EFT in front of screen, but I couldn’t, scripts didn’t resonate with me, because I felt too much pain and shame and guilt. So I went to my room, sat on the bed and was tapping and crying all these emotions and beliefs out, every muscle hurt me from the pain and my cheecks were red and burning from the salty tears… until I couldn’t cry no more.

Poskušala sem si pomagat z EFT-jem, a je prišla mama in me vprašala, če se jočem. “Zdaj se ne.” Nekako je vedela, da je zaradi denarja. Vprašala me je, če mi ga kaj posodi. In seveda sem rekla, da ne. “Bom že nekako rešila, saj nisem prvič v taki situaciji.” In pravzaprav res nisem, tako zaskrbljena zaradi teh položnic, navajena sem že, da jih plačujem za dva meseca nazaj, Srbi me, kaj bom sredi decembra, ko bom morala plačati prispevke našemu lačnemu sistemu, a jih morda ne bom mogla, ker imam subvencije, ki sem jo dobila po odprtju še samo za ta in naslednji mesec.

Ponovna me je vprašala, če mi posodi. A ne morem jemat denarja od moje mame. Počutila bi se preveč fucking krivo. Mama dela v proizvodnji. Izdeluje ta sončna očala, ki jih lahko vidite na tolikih slavnih blogerkah in zvezdnicah. Delati mora kot nora in je čisto pod stresom na delovnem mestu. Zasluži 3,86€ na uro. Ironično je, na žalosten način, da si ne more privoščiti enega para sončnih očal, katerih naredi nekaj sto dnevno. Ja, in s tem denarjem poskrbi za vse v hiši. 

A mi ga je še enkrat ponudila, čeprav ga špara za nekaj kar moramo uredit v sistemu ogrevanja v hiši in ne ve, koliko bo to stalo. Rekla mi je, da se ne rabim počutit krivo, saj se bodo stvari obrnile in mi bo šlo bolje. In sem ga vzela. Ter potem skušala dalje EFT-at pred zaslonom, a skripte niso resonirale z mano, ker sem čutila preveč bolečine, srama in krivde. Tako da sem šla v sobo, se usedla na posteljo in tapkala ter izjokavala vsa ta čustva ter prepričanja ven, vsaka mišica me je bolela in moja lica so bila rdeča in pekoča od slanih solz… dokler mi jih ni zmanjkalo.

lifestylefun555_thumb-6557976  
And then I felt better. And the next day I sold one scrunchie on Etsy, hehe. I should sell 10 times as much per day, if I want to make it. But it was a still a sign that I relieved something during my intense tapping and crying episode, as that was my first sale on Etsy after months.

So… Why did I get so frigging personal in this post and spent hours writing it? Because as Lisa Nichols tells in this speech (25:00), I believe I’m here making a path. I believe that some of you will hear my voice and spread around what I’m trying to tell.

I’m trying to tell, that if we want better world, we are responsible to make better choices. And we shouldn’t just wait that somebody else does something. You are that somebody! And I’m not trying to say that you have to do something oh so big! You will impact the world in a positive way if you make better choices as a consumer! I want to encourage you to start buying more consciously! Instead of going to Zara and buying a necklace for 25€, go search Etsy or go to your local jewelry maker and buy a necklace from them and you will find something more dope and fucking unique and often in the same price range (we, artisans don’t compete with each other, sadly we have to compete with big capitalistic system). And your order will make someone freaking happy! And your money will help someone to survive and pay their bills and keep making what they love to do and love will save the world!

In potem sem se počutila boljše. Lažjo. In naslednji dan, sem prodala eno gumico na Etsyju, hehe. Sicer bi morala prodati 10x toliko dnevno, če želim, da mi uspe. A je vseeno to bilo znamenje, da sem se rešila nečesa med intenzivno epizodo eftanja in joka, saj pred tem par mesecev nisem nič prodala na Etsyju. 

Torej… Zakaj sem bila tako zelo osebna v tej objavi in porabila ure, da sem jo napisala? Ker, kot čudovito pove Lisa Nichols v tem govoru (25:00), verjamem, da delam pot. Verjamem, da boste slišali moj glas in širili sporočilo.

Ki je, da če želimo boljši svet, smo odgovorni delat boljše odločitve. In ne smemo čakat, da nekdo drug naredi nekaj. Ti si ta nekdo! In ne pravim, da morate naredit nekaj oh tako zelo velikega! Na svet boste pozitivno vplivali že, če naredite boljše odločitve kot potrošniki. Hočem vas opogumiti, da  začnete kupovati bolj zavestno! Namesto, da greste v Zaro kupit verižico za 25€, poiščite kaj delajo naši ustvarjalci (tukaj jih najdete zajeten izbor), pojdite na umetniške sejme, ki so zdaj že skoraj povsod, počekirajte Etsy, pojdite do sosede, ki izdeluje nakit in boste našli bolj svetovne in fucking unikatne stvari v istem cenovnem rangu (ustvarjalci ne konkuriramo med sabo, naša konkurenca je veliki kapitalizem). In vaše naročilo bo naredilo nekoga res srečnega! In nekomu boste pomagali preživeti, plačati položnice in mu omogočili, da še naprej dela to kar dela z ljubeznijo in ljubezen bo rešila svet!

lifestylefun558_thumb-6365885
(Vintage blazer; Fino Fino heart brooch; H&M top and shoes; DIY lace jeans shorts; Oviesse tights; 3 Ptice bag) (Vintage blazer; Fino Fino srčkasta broška; H&M majica in čevlji; DIY kratke hlače s čipko; Oviesse pegice; 3 Ptice torba)

The worth of your money is relative! You see, if you buy a handbag for $100 from artisan on Etsy, fair market etc. you make a connection with actual person and you know you did something good with you money and of course you have an awesome new unique handmade designer bag. If you buy a LV bag for $1000, what have you got? A bag that will show that you made it, that you are something more than everyone else now? You bought a ticket to elite with it? Do you really need that? And btw, Louis doesn’t care about you, he’s dead for more than 100 years and your $1000 doesn’t mean a thing to the company with 26 billions. But your $100 means a world to young designer that needs money for supplies.

So please. Think. The Christmas season is approaching. Would you buy gifts that will make more people happy?
 (For instance if you buy things from me you’ll make happy me, you, gift receiver, my mum, because I could contribute to household, my boyfriend ‘cause I could pay a pizza, my supplies seller and people that I might don’t even know yet but the success I’ll get from you buying my stuff will get them cool job in the future.)

Thanks for reading, feeling and thinking! And don’t forget, sharing is caring. 

Vrednost vašega denarja je relativna! Poglejte, če kupite torbico za 70€ na Etsyju, umetniškem sejmu itd. se naredi povezava med vami in dejanskim izdelovalcem in veste, da ste denar dobro uporabili, obenem pa imate še čudovito novo unikatno ročno narejeno oblikovalsko torbico. Če kupite LV torbico za 1000€, kaj imate? Torbo, ki dokazuje, da vam je uspelo, da ste zdaj nekaj več? Ste z njo kupili vstopnico v elito? Kaj to res rabite? In mimogrede, Louisu je vseeno za vas, je že več kot 100 let mrtev in vaših 1000€ ne pomeni nič družbi s 26 milijoni dolarjev. A vaših 70€ pomeni cel svet mlademu oblikovalcu, ki si bo lahko z njimi kupil material.

Prosim. Premislite. Božični čas se približuje. Boste kupili darila, ki bodo osrečila več ljudi?
(Na primer, če kupite kaj od mene, boste osrečili, mene, sebe, obdarovanca, mojo mamo, ker bom lahko prispevala h gospodinjstvu, mojega fanta, ker bom lahko za spremembo jaz plačala pico, prodajalca materiala in ljudi, ki jih morda sploh še ne poznam, a uspeh, ki ga bom dosegla s tem, da boste kupovali moje stvari, jim bo morda zagotovil super službo enkrat v prihodnosti.)

Hvala za branje, čustvovanje in razmišljanje. In ne pozabite, ko delite, pokažete da vam ni vseeno.

With Love,



User Avatar

By Anita Puksic

Full time human being. With whole heart and brain devoted life coach for artists, entrepreneurs and visionaries, that are ready to release their heavy baggage and start living as they always believed deep inside IT IS POSSIBLE, especially for them. anita@anitapuksic.com

0 comments

  1. Tole me je pa tako zadelo, da sem še jaz čisto solzna. Šit 🙁 Bom delila, na blogu, na Facebooku… Ker mislim, da še nisem prebrala objave, s katero bi se tako zelo strinjala kot se s to.

  2. We are all in the gutter, but some of us are looking at the stars, je reku stric Oscar Wilde :).
    Ne veš kok te razumem. Ampak js verjamem, da se dobre stvari splačajo, da ma vse svoj namen, in da če verjameš, ampak zares verjameš, se stvari slej ko prej uresničijo.
    In v tvoje stvari se ne da ne verjet, ker so super in lušne in z dušo. Just keep on the good work ;).

  3. Pozdravljena.
    Tvoj blog spremljam že nekaj časa, pritegnila me je predvsem tvoja (naivna?) iskrenost in preprostost. Tale tvoj zadnji zapis me je spodbodel, da se ti oglasim.
    Za modo se sicer ne zanimam preveč, čeprav tudi sama nekaj malega šivam, mi je pa zelo všeč ideja o tem, da starim, odsluženim rečem povrneš vrednost in jih narediš unikatne. Hudo mi je, ko vidim mladega človeka, ki se mu podirajo sanje zaradi sistema, v katerem živimo. Morda ena ideja v premislek. V teh gnilih časih, ko se marsikatero gospodinjstvo bori za obstanek, se mi zdi, da vseeno največ denarja namenimo za svoje otroke. Si že razmišljala o tem, da bi del svojega časa namenila ustvarjanju mehkih igračk in drugih stvari iz blaga za otroke? Recimo kakšne mehke ropotuljice, montessori puzzle balls, pralne pleničke, personalizirane krpice za umivanje, taggie cubes za dojenčke, predpasnike za malčke, mei tai-je, mehlke punčke itd itd.
    Sicer ne vem, koliko te te stvari zanimajo, ampak za poskusit je! Držim pesti in upam, da ti bo uspelo. Srečno in ostani še naprej tako fajn!!
    Urša

    1. Pozdravljena, Urša! Hvala, da me spremljaš in hvala, da si se mi le oglasila! 😉
      Super se mi zdi, da te je pritegnila moja morda res naivna iskrenost!
      Razmišljala sem že o kakšnih živalcah za otroke, a se mi je ustavilo pri polnilih. Kaj bi bilo najboljše, najbolj eko in kaj bi si lahko privoščila? Hmm.
      Vau, zdaj sem imela seanso z googlom. In se mi zdijo te puzzle balls in taggie cubes prav zanimive zadeve!
      Hvala za ideje, za pohvale in lepe želje!
      In hvala ti, da si se tako potrudila s komentarjem!
      Srečno tudi tebi!

    2. Za polnilo jaz uporabljam kar polnilo za povštre, ki ga kupim v industrijski prodajalni Filc Mengeš. Mislim, da je poliester ali nekaj takega. Natančne cene ne vem, ampak ni drago. Če bi bila rada bolj eko, se pa po mojem lahko zmeniš s kakim kmetom iz vaše okolice za ovčjo volno ali pa kako žito (piro, ajdo, fižol…). Samo ta žita so lahko nevarna za male dojenčke (zaradi nevarnosti zadušitve), tako da je za najmanjše po mojem kako mehko polnilo boljše. Če hočeš, ti lahko po mailu pošljem nekaj linkov z idejami, kroji itd…
      Lep dan!
      Urša

  4. Hotla sem neki tazga napisat, da bi te potolažla, ampak se mi enostavno ne zdi nič dovolj dobro.. Torej, ker dejanja veliko več pomenjo, imaš eno novo naročilo na etsyju. 😉
    Samo ne obupaj pri tem kar počneš. Za vztrajnostjo vedno pride uspeh. Pa en velik objem ti pošiljam! xx

  5. Draga, Anita, tole je en iskrenejših zapisov, kar sem jih prebrala na blogih. Čudovito znaš izraziti, kar čutiš, zato čutim s tabo, vsako besedo. Želim, tebi, sebi, nam vsem, da bi kljub vsemu še vedno verjeli in videli najboljše.
    Ostani ustvarjalna in sončna še naprej, takim srčnim ljudem se stvari preprosto morajo obrniti v srečno smer. Se bodo!

  6. Anita.! Včasih ne razumemo stvari katere se nam dogajajo. Včasih se sprašujemo, zakaj? In na to vprašanje ti ne morem dat natančnega odgovora. Razen to, da se ti vse dogaja z namenom. Tako kot je rekla Lisa gradiš pot in ta sploh ni lahka. Verjamem pa da je težko.
    Dobila sem solzne oči ob tem zapisu. In resnično ti želim le najboljše. Ker si zaslužiš.
    Z odstavkom o unikatih in znamkah pa se ne bi mogla bolj strinjat!! Delim!

  7. Joj, šele sedaj sem videla ta tvoj post. Pri meni je podobno zadnje čase 🙁 Ampak jaz verjamem, da so črna obdobja zato, da za njimi pridejo bela. Ali zlata. Ali pisana. Vesela. Ki jih potem znamo bolj ceniti. Eni si pač izberemo pot, ki je težja, a zato bolj iskrena. Če čutiš, da je to tisto, kar si želiš, potem ti bo uspelo. Če ti bo težko, pa napiši o tem na blog: veš koliko ljudi te z veseljem bere in čuti s tabo! Meni se zdi to, kar počneš, super super! Ne daj se in ne odnehaj! Objem.

  8. Anitka..
    od vedno, pa ne pravim da te dobro poznam, ampak kolikor te, sem si ustvarila sliko o krasni punci, ki je iskrena, zabavna in ja, ve kaj si zeli …
    ob branju tega posta sem imela kurjo polt, ker te v nekem smislu popolnoma razumem, se strinjam s tabo in se obenem žalostim, v kakšni situaciji smo.

    Vseeno verjamem, da si na pravi poti.
    Tvoji poti, ki te bo peljala v svet, ki bo točno tak kot si ga boš sama narisala s svojimi sanjami… ampak kot nam vsi pravijo, vse pride ob svojem času, solze so pa čisto ok. so zdravilne in čistijo dušo, da se potem lahko napolnimo naprej z dobrim…

    <3

  9. Kako iskreno in navdihajoče.
    Tvoj blog sem našla pri Evelini. Sem vesela, da sem ga in zdaj ti sledim za vedno 😉
    Veliko sreče in inspiracije še naprej 🙂
    Deja

    Deja Zu

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *