Ko je rana še sveža,
jo pokriješ, zaščitiš.
Poskrbiš, da nič ne pride zraven.
Potem, ko je najhujše mimo,
odviješ povoje in jo daš na zrak.
Če tega ne narediš,
če še jo vedno pokrivaš in ščitiš,
bo postala vedno večja,
vedno bolj gnila,
vedno bolj smrdljiva.
Ko si v smradu,
se ga navadiš.
In ni ti jasno,
zakaj drugi vihajo nos.
Ne smrdiš jim ti.
Smrdi jim tvoja rana.
Ti nisi tvoja rana.
Odveži povoje.
Izpostavi jo zraku.
With Love,
