Tečaj Access Bars® s Stanetom Perkičem na prekrasni lokaciji v Halozah – sobota, 6.7.2019

Tečaj Access Bars® s Stanetom Perkičem na prekrasni lokaciji v Halozah – sobota, 6.7.2019

 

Stane je tisti odštekani tip, ki se je kar naenkrat pojavil na socialnih omrežjih in začel  brez dlake na jeziku govoriti o stvareh, o katerih je večina rajši tiho. O denarju in seksu in o vseh problemih, ki si jih tako radi delamo. In o tem, kako je lahko življenje enostavnejše, če si drzneš začeti postavljati vprašanja, ki si jih do sedaj še nisi.

 

Na prekrasni lokaciji z najlepšim razgledom v Hrastovcu v Halozah bo 6.7.2019 potekal tečaj Access Bars® pod njegovim vodstvom.

 

KAJ SO ACCESS BARS®?

32 točk na glavi, ki, če se jih dotaknemo, lahkotno in brez napora sprostijo vse, kar vam ne dopušča, da bi prejemali, zaživeli sebe in svojo lahkotnost. Te točke vsebujejo vse omejitve, misli, ideje, prepričanja, čustva in razmišljanja, ki ste jih shranili v kateremkoli življenju.

 

Vsaka točka predstavlja določeno področje v vašem življenju. Obstaja bar za denar, telo, zdravljenje, komunikacijo, kreativnost, seksualnost itd.Vsako izvajanje točk Access bars lahko sprosti 5-10 tisoč let omejitev na področju življenja, ki je povezano s točko, ki se je dotikamo.​Je izredno negovalen in sproščujoč proces, ki odpravlja vse omejitve na vseh področjih življenja, ki ste jih pripravljeni spremeniti.

 

KAJ VSE LAHKO DOSEŽETE Z IZVAJANJEM ACCESS BARSOV?

Točke so pomagale tisočim ljudem po celem svetu spremeniti mnoge aspekte, povezane z njihovimi telesi in življenji, vključno s spanjem, zdravjem, telesno težo, denarjem, spolnostjo, odnosi, nervozami, stresom, depresijami, ostalimi psihosomatskimi problemi in veliko več.

Po tretmanu se boste v najslabšem primeru počutili, kot da ste pravkar prejeli najboljšo masažo v življenju. V najboljšem pa se bo vaše celotno življenje s popolno lahkoto spremenilo v nekaj večjega. Življenje postane bolj dinamično, lahkotno in odpre se več možnosti.

Celodnevna delavnica.

Na delavnici se učimo izvajanja edinstvenega tretmana, ki deluje na princip dotika 32 točk na glavi.

Poleg samih Bars-ov se na delavnici naučimo kar nekaj preprostih in mogočnih orodij za vsakdanjo uporabo, da začnemo življenje živeti in dojemati drugače, kot do sedaj.

Access bars je enodnevna delavnica, ki traja osem ur.

Prejmete priročnik, kjer je podobno opisano s katerimi orodji se spoznamo, in jih nato tekom delavnice tudi uporabljamo.

 

 

​Kako poteka Access Bars delavnica?

Po predavanju in spoznavanju z orodji iz priročnika, ki traja cca. tri ure, si ogledamo kratek film v katerem nam ustanovitelj Access Consciousness Gary Douglas in so-ustanovitelj dr. Dain Heer zelo prakitčno in na zabaven način prikažeta, kje se točke Bars nahajajo in na kaj smo pri izvajanju pozorni.

 

Ogledamo si celoten potek Access Bars tretmana.

 

Po ogledu filma pa smo pripravljeni, da prvič zaženemo nekomu ali nekdo nam Access Bars-e.

 

Torej preostale štire ure potekajo tako, da prejemnik leži na masažni mizi, izvajalec pa sedi na stolu za glavo osebe in izvaja tretma.

 

Na delavnici gre vsak udeleženec skozi štiri ponovitve tretmana (po dveh izvedbah v istem paru se zamenjamo, tako da ste v naslednjih dveh izvedbah z nekom drugim).

Posamezen tretma se izvaja cca. šestdeset minut. Potem se osebi zamenjata.Tisti, ki je prejemal barse, se jih sedaj nauči tudi izvajati.

Vsak udeleženec dvakrat prejema in dvakrat izvaja tretma.

 

“Tekom izvajanja sem vam vseskozi pri roki in vas vodim, da so vaši prstki na pravih mestih. Vseskozi tekom izvajanja pa razkrijem tudi uporabna znanja, ki lahko prispevajo vam, vaši družini, prijateljem, vašemu življenju”, pravi Stane.

 

​Komu je delavnica namenjena?

 

Delavnica Access Bars® je namenjena vsem, ki želite v svojem življenju ustvarjati z lahkoto. Po delavnici boste lahko izvajali tretmane na drugih, na sebi in se udeleževali Access Consciousness izmenjav.

 

Po delavnici ste certificirani praktik Access Bars in lahko takoj pričnete z izvajanjem Access Bars tretmanov.

 

 

Access Bars so prva in uvodna delavnica v Access Consciusness svet in je predpogoj za nadaljna Accessova izobraževanja.

 

Več o Access Bars si lahko prebereš na Stanetovi spletni strani, kjer so tudi odgovori na morebitna vprašanja, ki bi se ti lahko pojavila.

 

CENA. #VREDNOST

240 €

Če delavnico ponavljaš je vrednost delavnice: 120€ (tudi če si tečaj opravljal/a pri katerem drugem Access Bars učitelju)

​*Otroci do vključno 15. leta brezplačno v spremstvu odrasle osebe, ki se udeleži delavnice (navedite ob prijavi, če pride z vami še otrok).

*Mladi stari 16 ali 17 let imajo polovično ceno. Polnoletni plačajo polno ceno delavnice.

 

 

 

PRIJAVE: 

Delavnica bo potekala to soboto 6.7.2019 od 1oh do 18h.

Prijaviš se lahko na magicstane@gmail.com (prosim, dodaj v Kp: anita.puksic@gmail.com)

V zadevi napiši: Prijava na Access Bars Tečaj; Haloze 6.7.2019

Dopiši še, če želiš vegetarijansko ali vegansko kosilo (8€ po osebi, sveže pripravljeno iz najboljših bio sestavin).

 

Lokacija: 

20 min iz Ptuja, 5 minut od gradu Borl se zaveš nebes na Zemlji. Pri Moniki&Josefu v Hrastovcu stopiš v prostor brezčasja. V senci pod divjim kostanjem, ob pogledu na haloške gričke, se zaveš, kako lepo in preprosto je življenje. Da že imaš vse, kar potrebuješ in da nisi sam, saj so pravi prijatelji vedno blizu.

Spiralni vrt z zelišči

Čudovita veranda, divji kostanj in Josef, ki kos za kosom mojstrsko preureja hišo.

Soba za delavnice in predavanja (z razstavljenimi Monikinimi slikami)

Jedilnica, v kateri se počutiš bolj doma kot doma

Obilje lepih detajlov, kamorkoli pogledaš.

Najlepša kuhinja.

Pogled na Haloze, vse tja do Hrvaške.

 

A se vidimo? Jaz že komaj čakam!

 

(če veš, da je to prava stvar za kakšnega prijatelja, prijateljico ali družinskega člana, mu posreduj tole objavo). 

3 Ptice Flash sale

3 Ptice Flash sale

Na vrhu omare mi je sedaj že kakšne 3/4 leta ležal moj živo rozasti kovček, s katerim sem včasih vandrala naokrog po sejmih, na katerih sem prodajala vaše najljubše okolju prijazne modne dodatke, 3 Ptice. In v njem se je skrivalo še kar nekaj izdelkov, ki so potrpežljivo čakali na to, da jih potegnem ven in ponovno ponudim ljudem, ki jih bodo z veseljem in ponosom nosili naokrog. No, so le dočakali ta trenutek. Izdelki. In fajni ljudje.

Včeraj me je prijelo in sem jih začela fotkat in dajat na instagram storyje. Nekaj izdelkov je hitro šlo, ostali pa še čakajo na topel dom (ali pa morda na takšnega z ventilatorjem ali vsaj prepihom v tej drugače prav fini vročini).

Izdelke sem vam vse prilepila spodaj, z mojimi super zabavnimi komentarji, tako da ti kar lepo počekiraj skozi fotke in tam, kjer ti poskoči srce, tisti izdelek naroči!

Piši mi na anita.puksic@gmail.com, ali pa na instagramu, direkt iz higlightov, če ti bo tako lažje.

Pripiši kateri izdelek želiš, svoje ime in naslov, ter zaželjen način plačila.

Plačilo možno preko spletne banke/paypala/ po povzetju.

In če naročiš v naslednje pol minute, dobiš še virtualni objem 😉

 

Ajmo, kje vse ti je poskočilo srce? 😉

 

In še enkrat navodila za naročilo:

Piši mi na anita.puksic@gmail.com, ali pa na instagramu, direkt iz higlightov, če ti bo tako lažje.

Pripiši kateri izdelek si želiš, svoje ime, priimek in naslov ter zaželjen način plačila.

Plačilo možno preko spletne banke/paypala/ po povzetju.

Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico.

 

Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico.

Nenehno mi je trkala na vrata, a jaz je nisem želela spustiti v hišo.
Upirala sem se ji na vse pretege.
A je vedno našla pot.
Če ni prišla skozi vrata, je razbila okno.
Prilezla skozi wc-školjko.
Po dimniku.
Se kar naenkrat pojavila v trenutkih največje radosti in užitka.

“To kar delaš je narobe,” mi je govorila.
“Nikoli ne boš dovolj dobra.”
“Ti si kriva, ker ljudje trpijo.”
“Nisi bila prijazna.”
“To, da želiš plačilo za svoje delo je sebično.”
“Živiš na račun drugih, drugi trpijo zato, da je tebi lepo.”

Silila me je, da sem rekla ne, ko sem želela reči ja. “Moraš se odpovedati svojemu deležu, da bodo drugi imeli dovolj.”
Silila me je, da sem rekla ja, ko sem želela reči ne. “Moraš dajati, če te nekdo za nekaj prosi ali hoče, da nekaj narediš zanj, moraš reči ja, drugače si sebična, ker misliš samo na sebe.”

“Ti imaš dovolj, drugi nimajo, razdajati se moraš.”

Ko sem dala vse stran od sebe in nisem mogla dati ničesar več, mi je rekla “Ne znaš sprejemati. Kako boš dajala, če pa ne znaš sprejemati? Drugi želijo tudi tebi dajati, ti pa jih odrivaš, ker ne znaš sprejemati, ker bi rada samo dajala in se počutila kot dobra oseba, ker toliko daješ. Kako si sebična, samo za to se ti gre, da se počutiš kot dobra oseba.”

Pokrivala sem si ušesa.

Vlagala ves trud v to, da bi vse naredila popolno. Ampak vedno je en košček manjkal.
“Kaj pa to?” je rekla? “A to boš pa kar pustila tako?”

Včasih sem se predala. Nisem mogla več. In sem lenarila v neskončnost. “Ne da se mi. Naj drugi trpijo, če želijo. Jaz ne delam nič več.”

A se je spet prikradla. “Kako pa misliš, da boš imela kakšen rezultat, če ne boš nič naredila? A misliš, da res lahko samo uživaš in ti bo vse padlo z neba?”

In spet sem se počutila slabo. In potem sem se spraševala, zakaj nisem sposobna iti v akcijo in kaj narediti. “Kaj je narobe s tabo?” me je spraševala.

Ko sem šla v akcijo, sem ugotovila, da sploh nimam problema. Da z lahkoto delam stvari.

“Hej, malo zmanšaj svoj sijaj. Ne vidiš, kako si preveč? Preveč si navdušena. Preveč prijazna. Kaj bodo pa mislili? Kaj, če se bo kdo spet zaljubil v tebe, ker ga gledaš s temi občudujočimi očmi? Napačen vtis daješ. Preveč si iskrena. Ljudje tega ne marajo. A moraš res govoriti po resnici? Pritiskaš na njihove točke. Pa spet boš prizadela ljudi, ko boš rekla ne njihovim ponudbam ali, ko jih boš ignorirala. In spet pozabila, kako jim je ime in od kod jih poznaš, za visoko te bodo imeli. In nihče te ne jemlje resno. Ker si tako iskrena, mislijo, da si naivna. Spet te bodo podučevali in bili pokroviteljski do tebe. In vsem greš na živce s to tvojo pozitivnostjo, nasmehom in vso to tvojo ljubeznijo. Mislijo, da imaš nekaj za hrbtom, ker si preveč prijazna.”

Le kdo bi jo želel v svoji hiši?

*

Včeraj sem jo povabila noter.

V hišo.

Usedla se je za mizo.

Krivda.

V vsem svojem črnem sijaju. V vsej svoji moči. Z neskočnimi metri naftno črne tkanine, ki je zasedla celo dnevno sobo za njo.

Pogledala sem ji v oči, ki so se rdeče zalesketale.

“Pripravljena sem ti prisluhniti,” sem ji rekla. “Kaj mi imaš za povedati?”

“Hmmmmmmm…”

Zgleda ni bila pripravljena. Prvič, da ni imela kaj reči.

Čakala sem, da bo našla besede.

A vse kar je prišlo z njenega grla je bilo “hmmmmm”.

Njena veličastnost je ob tem kopnela, kot izginja glasnost iz zvočnikov, kadar obračaš gumbek na radiu v levo.

Pomignila sem ji z glavo. “Daj, povej. Ziher imaš kaj.”

“Nisi dovolj dobra,” je rekla. Nesigurno, kot da poskuša, morda bi pa lahko delovalo, ponavadi je.

“To je vse kar imaš?” Sem ji rekla, skoraj s pomilovanjem. Za mizo se je vsedla kot dostojni nasprotnik, sedaj pa to. Ah.

“Želim si, da sodeluješ z menoj, ji povem s sočutjem. Si mi pripravljena odgovoriti na par vprašanj?”

Pokimala je.

“Kako funkcioniraš? Če si del mene, si tukaj z namenom. Kakšno korist imam od tebe?”

“Skrbim za to, da se dobro počutiš glede sebe. Na eni strani te napadam, da se počutiš krivo. Ko se počutiš krivo, ti je pa to potuha.”

“Da se dobro počutim glede sebe? Potuha?”

“Potuha. Ko se počutiš krivo, se počutiš dobro glede sebe, “Glejte me, kako sem dobra oseba, ker se zavedam, kako zelo slaba sem.”
“In obenem ne rabiš prevzeti odgovornosti za to, kar si kreiraš v svojih odnosih in tako ne moreš ničesar spremeniti. In ker ne moreš ničesar spremeniti, se počutiš nemočno in krivo in jaz sem lahko tako mogočna, Krivda, zaščitnica nedolžnih in prezrtih. Spet je zrastla in se obenem stresala v smehu.

Še meni je bilo malo smešno, haha.

“Torej, če te prav razumem, mi daješ potuho, ker želiš, da se dobro počutim glede sebe? Morda je to malo sprevrženo, ampak meni je to na nek način lepo. Zgleda, kot da imaš dobre namene in mi v bistvu želiš dobro.”

“Hmmm… kaj pa vem. Zgleda da res… Torej misliš, da sem jaz tudi dobra, če imam dobre namene?”
Njene oči so se premikale sem ter tja, malo zbegano, malo preučujoče, premišljujoče.
Pod črno obleko ji začne utripati srce, v katerem se svetlika.

“Hvala ti, da vidiš luč v meni. Ne vem, če me je kdo že dejansko videl takšno. Ne vem, če sem se kdaj že počutila tako. Občutek imam, kot da me prvič nekdo dejansko vidi.”
Pogleda v tla, navzgor, navzdol, sem ter tja. Nekam navzgor, proti nebu, premišljujoče, upajoče.

V tem času se je že spremenila v majhno bledo punčko, ki upa, da si tudi ona zasluži Ljubezen. Ki upa, da je je dovolj tudi za njo. Lačna ljubezni.

“Pridi k meni,” ji rečem. “Dovolj ljubezni imam, tudi za tebe je je dovolj.”
Spremeni se v majhno vilinsko bitjece, ki skaklja proti meni čez mizo, del nje pa še se vedno vleče zadaj kot megla, z dolgim obrazom. Prav hecen je ta kontrast radosti in obotavljanja, nesigurnosti.

“Resno mislim. Dovolj ljubezni imam za celo tebe, za tebe in za tvoje tančice.”

Vsede se mi v dlani in dovoli, da jo ponesem v svoje srce.

Potrka mi od znotraj. “Hej, nekaj še ti imam za povedati,” mi reče z nežnim glasom.

Ponesem jo k desnemu ušesu in vanj mi zašepeta:

“Ko se boš spet počutila krivo, to pomeni, da nisi poravnana z Resnico. Tako te spomnim, da se spomni na Resnico.”

 

Počaka, da vdihnem v zavedanje tega in mi nato reče še “ Pa rada te imam,” ter mi pomežikne.

Vodena meditacija…

Oh, kako krasno! Sedaj sem opazila! Če vodena meditacija malo drugače naglasiš, je vodena meditacija (voda -> vodena).

Kar krasno opisuje meditacijo, ki sem ti jo pripravila.

Na mehek način, kot voda, te bo vrnila v tvoje bistvo, ti pomagala, da se zliješ s tem, kar v resnici si, in da to zasiješ navzven, v ta naš svet svet.

Samo prepustiti se moraš, nežno, mehko, kot voda, ki mirno teče po strugi.

 

Kaj ti bo aktivno pasivno poslušanje te meditacije prineslo?

 

Glooooobooooko sprostitev.

Odpadla bodo bremena, ki niso tvoja.

Želje, ki niso tvoje. Pričakovanja drugih.

Za nekaj trenutkov, se boš poglobila v stanje brez želja, v stanje, kjer ti ni treba nič biti, kjer samo preprosto si. Mmm.

In nato bova pogledali, kaj si pa ti resnično želiš. V kakšnem stanju si želiš valovati. Kakšne občutke si želiš doživljati.

Kot si verjetno že ugotovila, si v bistvu želiš stvari, zaradi občutka, ki ti ga dajo. V bistvu si želiš doživetje, doživljanje občutka.

Kaj če lahko ta občutek doživiš že zdaj? Uživaš v njem, se zliješ z njim?

Če te ob tem zaskrbi, da bi to pomenilo, da se ne boš potrudila, za tisto, kar si želiš, lahko za trenutek odložiš te skrbi, hehe, prisluhneš meditaciji in če boš potem želela te skrbi nazaj, si jih lahko ponovno oprtaš 😀

 

Bistvo je v tem, da ko boš že doživela to zlitje, boš šla po sami poti že v zavedanju, da je pot sama cilj. Da lahko uživaš in počneš stvari v flowu že zdaj… ni ti več treba prelagati Življenja na prihodnost. Na takrat, ko boš popolna. V svojem bistvu si popolna že zdaj. In vredna, da živiš svoje življenje, svojo verzijo uspeha, sreče, radosti, izpolnjenosti. Zdaj. Vredna, da se Življenje izraža skozi tebe kot ti. In da uživaš v neskončni Lepoti svoje resnične narave. <3

 

Meditacijo dobiš v dveh verzijah in si jo lahko takoj preneseš na telefon ali računalnik.

Ena je daljša, z globokimi izdihi, ki ti bodo pomagali, da še sama bolj poglobiš svoje izdihe in odložiš napetosti v svojem telesu. (18:03 minute; mp3)

Druga je krajša, brez mojih globokih izdihov, če so ti slučajno moteči. (14:13 minute; mp3)

 

Da ne boš kupila mačka v žaklju, lahko prisluhneš prvi minutki meditacije tukaj, da vidiš, če ti moj glas ustreza. (:

 

Potek plačila:

Če čutiš, da je to to, izberi višino prispevka za meditacijo po svojih trenutnih zmožnostih in stisni na gumbek “Add to Cart”

Ko boš plačala, boš preusmerjena na dropbox mapo, kjer lahko poslušaš in downloadaš meditaciji.


Izberi višino prispevka po svojih trenutnih zmožnostih:



Ozadje:

Meditacija je bila posneta v živo, preko facebook live-a v Čarovnici. Sama sem šla v globoko meditativno stanje, ko sem jo snemala, moje telo se je glooobookoo sproščalo zraven, moje črevesje je spuščalo kruleče zvoke, kot se mi dogaja, kadar so energije močne, se dogajajo premiki in moje telo tako jasno in glasno pokaže, da se odziva -> ne skrbi, te zvoke kruljenja sem pobrisala ven iz meditacije, haha, ker ti so pa res malce moteči 😀

 

Samo urejanje meditacije mi je bilo resnično zabavno, ko sem pri prvi rundi brisala zvoke kruljenja, haha. Na trenutke sem bila zraven tako ganjena, da bi se skoraj razjokala. Pri drugi rundi urejanja, ko sem ven brisala svoje izdihe, sem bila pa globoko sproščena in zadovoljna s seboj, ker popolnoma verjamem v to meditacijo, da ti bo izjemno koristila in srečna, da ti jo lahko ponudim.

Nedolžno, ničesar dolžno Bitje.

Tvoja krila so stkana iz sramu

s katerim se pokrivaš,

da zaščitiš svojo nedolžnost.

Globoko globoko spodaj jo skrivaš, pod neskončnimi tančicami.

Ah, sladko nedolžno bitje.

Tekaš in opravljaš svoje dolžnosti.

Tekaš in skušaš povrniti kar dolguješ.

Milenije se skrivaš.

Sedaj so novi časi.

Tvoja dolžnost zdaj je tvoja nedolžnost.

Odmakni krila iz svojih oči.

Pusti, da se tančica razplete.

Naj te vidimo v tvoji goloti,

v tvoji Neskončni Lepoti.

Kar je bilo skrito, naj sedaj zažari.

Kar te je pokrivalo, naj sedaj s teboj leti.

Nedolžno, ničesar dolžno Bitje, ti.

Draga moja umetniška duša. Razumem te.


Draga moja umetniška duša. Razumem te.

Razumem sladki glas Muze, ki ti šepeta in zaradi katerega tako čisto na rahlo, skorajda mimogrede, a s polno pozornostjo ustvariš nekaj čudovitega.

Razumem glas Dvomljivca, ki dvomi o tvojem delu in se sprašuje, če je sploh tvoje delo kaj vredno ali je samo piece of crap (ali vaja)

A si predstavljaš, kaj bi bilo, če bi Muza in Dvomljivec postala prijatelja?

(Dvomljivec bi rekel: “Veš kaj? Dvomim, ne vem ali je to delo vrhunsko ali fantastično”, haha :D).

Razumem velike želje in velike strahove. Sedaj je čas za velike premike

Kako? 

Z majhnimi vsakodnevnimi koraki. 

S kreiranjem tvojega življenja tako, da imaš več kot dovolj prostora za svoj art, za to, kar si resnično želiš početi, za to kar si resnično želiš živeti. 

In v bistvu te cel svet potrebuje za to. 

Ponavadi slišimo, da nas sistem potrebuje za to, da smo sužnji.  (Ne bom zdaj šla v moja razglabljanja o tem, kako smo vsi sistem – ups, sem že povedala bistvo razglabljanj v katera bi šla)

Svet pa potrebuje od tebe to, da živiš. Da živiš svojo verzijo, svojo najboljšo različico Življenja, ki jo lahko samo ti skreiraš. Da si unikaten izraz življenja. Ker to si. 

Življenje te želi polno/polnega življenja. Življenje ti daje to življenje. Življenje okrog nas se veseli, ko smo živi.

Haaa, a ni to fajn? 

Ampak včasih se nam zdi tako težko biti živ… se kdaj vprašaš zakaj? 

Kaj kreiramo ljudje v svojem umu, da je toliko nepotrebnega trpljenja? 

Da sami nepotrebno trpimo? Da vidimo druge po nepotrebnem trpeti, ko pa vsi vidimo, kako preproste so rešitve… (ko nismo sami v perečem “problemu”)

Enako, kot lahko vidiš “velike” sanje od nekoga drugega kot čisto uresničljive, s parimi koraki, tista oseba pa jih vidi kot nekaj oddaljenega, kar se njej že ne more uresničiti. (kot Cankarjeva mati (kaj je ta ženska potem šla kdaj na tisto romanje ali ne?)).

Naprej k bistvu: Včasih vsi rabimo koga, ki verjame v nas, ko še sami ne zmoremo verjeti. Včasih vsi rabimo koga, ki nas vidi kot to, kar smo zdaj, v tem trenutku, ne kot to, kar smo bili. 

In ker se počasi premikamo iz paradigme “Hero’s journey” v “collective journey”, te vabim, 

da se pridružiš ko-kreaciji v prostoru, ki ga bomo skupaj soustvarjali. 

V prostoru, kjer se lahko umetnik končno počuti Doma, ker ga vsi razumejo in ga obenem spomnijo, kdo je in da njegov art matters.

Prostor, kjer lahko deliš svoje napake, da se drugi učijo iz njih, prostor, kjer deliš svoje zmage, da se drugi veselijo (in učijo) ob njih. 

Prostor, kjer lahko deliš svoje sanje in imaš ljudi, ki verjamejo vanje in v to, da jih lahko uresničiš. In ker več glav več ve (in več src več čuti!), se zmorejo hitreje uresničit. 

Mmm, zdaj me ima, da ti povem ene izmed mojih sanj. Pred pol leta sem spisala osnutek za knjigo, za takšno točno za Umetnika v vseh nas. Razdelala sem s čim se vse umetnik sooča, manjka pa mi še en košček puzzle v njej (in nekaj dobrih zgodb, mogoče bo kakšna tvoja). Verjamem, da ga bom na tem našem popotovanju odkrila. (V bistvu vem, ker čutim energijo in lepoto tega delca, obenem pa vem, da ga lahko ubesedim samo tako, če zberem tudi izkušnje drugih kreativnih ljudi).

Hmm, moje napake? Mnogo še jih delam, mnoge sem pa že odkrila. 

Dejansko, ko sem v pred parimi dnevi razmišljala o tem, sem popisala dve strani s stvarmi, ko sem jih včasih delala in mislila, da je to normalno, da tako pač je lajf, dokler se nisem zavedla, kako se sama omejujem. 

Nekaj svojih napak delim s tabo v spodnjem videju. 

Sedaj sem šla brat vse, kar imam zate že pripravljeno v Zadeti od Življenja. Naj prvo razložim, da ta “zadeta” nima nič z drogami, ima s kemijo, ki je že v tvojem telesu. In skozi vaje, ki jih imam pripravljene zate, bo ta kemija začela delovati tako, da boš zaljubljen/a v življenje. (Hm, boljše se sliši Zaljubljen/a v Življenje… mogoče bi preimenovala?)

Ja, ko sem sedaj brala vse vaje, ki jih imam pripravljene zate, sem ponovno ozavestila, kako vrhunske so in kako sem si dejansko s tem, ko sem jih delala, skreirala letos najboljše leto v mojem življenju do sedaj. 

Polno lepote. Polno širine. Polno globine. Polno čudovitih doživetij z meni ljubimi ljudmi (in fantastičnimi novimi ljubimi ljudmi, ki so prišli v moje življenje). Polno priložnosti. Odpirala so se mi nova polja notranjega miru, ki še jih nisem poznala, odpirala so se mi nova polja užitka… Kot nebesa za nebesi, ki so čakala, da jih odkrijem. Ko misliš, da že imaš vse, potem pa odkriješ, da imaš še veliko več. 

Mmmm. 

A si predstavljaš, kako bi bilo, če bi bil/a obdana s skupnostjo zavestnih ko-kreatorjev? V kateri tudi ti, preprosto s tem, da si, kar v tem trenutku si, doprinašaš celi skupini? 

Moja namera za to skupnost je,

da se vsakdo v njej zave svojih resničnih sposobnosti in jih udejanji

da vsakdo v njej začuti, kako je ko si resnično (p)odprt 

da se bitja v njej povežejo in so-delujejo in so-ustvarjajo na čudovite načine, ki si jih niti sama še ne predstavljam

da se v njej spletejo prijateljstva, ki presegajo čas in prostor

da se vsakdo v njej zave, kakšno čudovito darilo svetu je in kakšna čudovita darila ima svet zanj

da se vsako bitje v njej zaljubi v svoje življenje

Moja ideja je bila, da naredim to kot kratek zastonj izziv, potem sem pa ugotovila, da ste bitja, ki vas želim zraven pripravljena na kaj globljega (in višjega in širšega) in da lahko skupaj ustvarimo kaj bolj dolgoročnega. 

Tako sem se odločila, da bom naredila “vstopnino”. Enkraten znesek, ki ga plačaš, ko se pridružiš. Vsota po želji, ker ne želim, da ti denar predstavlja oviro, če želiš biti zraven. Obenem pa bo to delovalo kot filter, da se pridružijo res tisti, ki so pripravljeni investirati svoj čas in energijo in nekaj spremeniti.

Kako se pridružiš? 

1: Izpolni tale vprašalnik. (klikni na povezavo). 

2. Izberi znesek vstopnine in plačaj. Ko plačaš, dobiš povezavo do facebook skupine v kateri se bo odvijala večina dogajanja.


Izberi koliko si pripravljen/a investirati




3. Klikni na pridruži se in odgovori na 3 zastavljena vprašanja. Takoj, ko bo možno, te bom odobrila. In lahko začnemo (v skupini te bodo že čakale prve naloge, ki bodo prispevale k temu, da se boš v skupnosti odlično počutil/a).

Tako se že veselim vsega, kaj bomo skreirali skupaj <3

In komaj čakam, da podelim s tabo vse vaje, s katerimi sem si spremenila življenje na boljše in da iskreno brez mask podelim s tabo svoje napake na moji kreativni in podjetniški poti in ti prihranim leta nepotrebnih frustracij. In komaj čakam, da vidim, kaj vse se lahko naučim od tebe! Ah! <3 <3 <3 

Rada te imam. 

Anita

Se vidimo v skupini! 


So ti že rekli, da si preveč?

So ti že rekli, da si preveč?

Image may contain: 3 people, people standing

Meni ravno včeraj, ko sem poslala e-pismo mojim bralcem.

Spodaj si lahko prebereš, kaj je bilo moje naslednje e-pismo 😀


Baje pošiljam preveč mailov s temi coachingi, haha 😀 Baje sem preveč prisotna.

Marsikdaj sem slišala, da sem preveč.

Preveč pametna (ta je bila med bolj pogostimi).
Preveč povem stvari po resnici.
Preveč se smejim.
Preveč se jočem.
Preveč sem draga.
Preveč sem poceni.
Celo preveč lepa za nekatere, kdo bi si mislil.
Preveč mlada.
Preveč občutljiva. (super pogosta)
Preveč prijazna (in da je najbolj zanimivo to, da sem dejansko iskreno).
V šoli sem preveč dvigovala roko (čeprav sem velikokrat celi razred pripravila k sodelovanju pri uri, ker so se mi učitelji včasih kar malo zasmilili, ker ni nihče sodeloval)
Preveč easy-going.
Preveč resna.
Preveč odgovorna za svoja leta.
Preveč neresna.
Preveč bi samo uživala.
Preveč pridna.
In da preveč govorim (to sem enkrat slišala od kolegice, ki jo imam drugače ful rada, ampak takrat bi ji najrajši glavo odsekala, ker sem jo cel mesec poslušala, ko sem pa končno prišla na vrsto pa sem bila jaz preveč).

Eno obdobje sem bila tako prestrašena, da si nisem upala nič. Ker me je bilo preveč sram tega, kakšna sem. Ker se je vedno našel nekdo, ki mi je povedal, kakšna bi morala biti.

Polno krasnih idej si nisem upala uresničiti, ker me je bilo strah, da mi bo kdo rekel, da sem preveč to in ono.

Tlačila sem svoje kreativne impulze in se zadepresirala. Nisem si upala živeti sebe.

Ker sem za marsikoga preveč.

Spraševala sem se, kaj delam narobe, če se pa tako zelo trudim. Če pa sem tako prijazna in vsem pomagam, ki me prosijo za pomoč.

Jure je rekel, da sem najbolj prijazna oseba, kar jih pozna in če kdo meni želi kaj slabega, si res zasluži, da gre v pekel.

Jaz sem bila v njem.

Še sama sebi sem bila preveč.
Preveč sem spala. Preveč sem razmišljala. Preveč sem kadila. Preveč sem pila. Preveč sem se jokala. Preveč sem meditirala. Preveč sem se skrivala.

In počutila sem se tako zelo premalo.

Premalo sem delala. Premalo sem prodajala. Premalo sem pisala. Premalo sem se družila. Premalo sem seksala. Premalo sem povedala ljudem, kar si mislim, ker mene nihče ne posluša.

Vsakič, ko sem se spet pobrala in zasijala, sem začutila vrv okoli vratu.

Čeprav sem v teh kao duhovnih vodah (konec koncev je vse skupaj eno samo življenje), me nikoli niso privlačile regresije v pretekla življenja. In še vedno nisem ziher, če sploh obstajajo gre za spomine prednikov, ki so shranjeni v naših celicah.

Ob besedi čarovnica sem vedno čutila strah. Obenem pa neko privlačnost. Zgleda, da sem nekoč nekje visela. Ali pa pač to čistim iz kolektive. Mimogrede, po astrologiji sodim med ljudi, ki so rojeni psihologi, naj bi na nek način čistila kolektivo človeštva, in ja smrt, seks, denar in manipulacija so pomembne teme v mojem življenju. In kljub moji sončni skoraj vedno nasmejani osebnosti (za katero se mi zdi, da včasih deluje skoraj malo neumno, haha), mi je v največje zadovoljstvo, ko so ljudje pripravljeni iti v svoje sence, v fucking težka čustva in strahove, v vse to kar zatirajo v sebi in se osvoooooboditi. In zasijati. Najlepše iskrice v očeh so, ko si ne želiš več biti samo svetloba, ampak ownaš tudi svojo temo.

“The last documented European #witchcraft execution was in 1895.

You’ve been beating yourself up inside your own head about not stepping fully forward as a woman in today’s “free” society, not getting your voice ALL the way out, making as BIG an impact as you could.

Take this in for just a moment.

Women have been stoned, banished, disowned, beheaded and #burnedatthestake for speaking up and being visible. That’s right, literally burned alive while tied to a wooden stake with rope. Yes.

Let that sink all the way in. Breathe. Next time you want to go to harsh self-abuse for not “getting it by now” or “doing it by now” think again. Get curious as to where your blocks are coming from. We now know that the “witchcraft” these women were burned and butchered for practicing was: healing people, knowing things, seeing things, saying things and owning their sex.

Many of us have stepped or been shoved into a “nice girl” jail cell and have eaten up the lie that as long as we stay in there we’re “#safe.” Safe from what and from whom? This may be our history but it is not our present reality across much of the world.

Are you ready to break out of your collective conscious, ancestral and societally programmed fears to fully OWN your #power and your #YES to life, desire, abundance, love and creation?

Then choose yourself! Get out of the Nice Girl Jail Break.
Go inside, get to the root of these subconscious beliefs and fears so that you are empowered to bust yourself out to your own damn destiny without anything holding you back! Claim ur resistance!!!” – vir.

————
Ko sem začutila, da je čas, da se čarovnice ponovno zberemo skupaj, (junija), sem porabila par mesecev, da sem predelala vse strahove v zvezi s tem. In vem, da je druge ženske še vedno strah. Tudi jaz še nisem delila javno na facebooku o tej skupini.

Ženske še je vedno strah zaradi moških in zaradi drugih žensk.

No, v bistvu nas je strah zaradi sebe.

Raje se držimo zase in smo tiho, dovolimo, da nam serjejo po glavi, kot da tvegamo, da bomo ponovno prizadete. Da bomo ponovno slišale, kaj je narobe z nami, ko končno zberemo pogum, da se izrazimo.

Medtem pa postajamo sence same sebe. Brez iskric v očeh. Ko se pogledamo v ogledalo še pred sabo umikamo pogled. Ker se nočemo pogledat in si priznat, da smo izgubile sebe za drobtinice ljubezni, ki jih dobimo, ko smo pridne sive miške.

In če te zanima, kako je ta komentar, ki sem ga dobila ogledalo mene… ravno danes ali včeraj sem v svoj zvezek napisala, da imam občutek, da sem za druge vedno preveč. 😀 Vprašala sem se namreč, zakaj se držim nazaj in ne naredim nekaterih stvari, ki bi jih rada.

Če želiš, se lahko pridružiš Čarovnici ali se odločiš za kakšno drugo obliko dela z menoj (Tukaj si lahko pogledaš moje coaching pakete). Če želiš pa lahko spodaj stisneš unsubscribe.

Več informacij: https://mailchi.mp/a27c520605ec/carovnica
Prijavi se tukaj za takojšnji dostop. 70€ na mesec z vsemi bonusi (prvi live coaching je že naložen)
Ali se prijavi na enotedenski trial; 13€: Link za plačilo. Takoj, ko plačaš dobiš dostop do facebook skupine.

Ne bom nehala pošiljat mailov (razen ko bom začutila, da je čas, da se spet umaknem vase).
Ne bom jih nehala pošiljat, zato ker je tam zunaj čudovita oseba, polna talentov, ki bodo prispevali k napredku človeštva in sožitju z Naravo, ki se skriva, zato ker so ji vbili v glavo, da je preveč ali premalo.
In ki ji lahko jaz stojim ob strani na poti iz pekla, ker poznam zemljevid.

In ne, jaz ne opolnomočim žensk. Ker ženske so že na polno močne.
In tudi nisem proti moškim. Ker prihodnost je sodelovanje zdrave moške in zdrave ženske energije.

(in pravkar sem pomislila, če sem mogoče preveč strastna s tem mailom, haha, preveč sem preveč in dovolim si biti preveč preveč)

Btw: Naslov maila je bil
“Please slow down.”
Odgovorila sem:
“I am just picking up speed.”

Oki doki, rada te imam.

Anita

In prosim povej, kaj si pa ti kao preveč?


Odzivi na to so bili, parafraziram:

“Jaz sem pa ravno danes opazila, da veliko objavljaš, da si kot vulkan in mi je všeč.”

“Prosim ne nehaj pošiljat mailov, jih ful rada preberem in če jih ne takoj, jih pa kasneje.”

“Jaz včasih preberem, včasih pa tudi ne.”

Tako preprosto, a?

Zakaj bi se držala nazaj, v strahu, da sem preveč, če pa obstajajo ljudje, ki cenijo mojo energijo.

Okay, zdaj moram še par stvari tukaj dodat.

Tudi ena moja prijateljica mi je enkrat iskreno povedala, da sem ji včasih preveč.

Druga mi je povedala, da vsakič, ko se dobiva ima potem polno glavo stvari in še teden dni razmišlja o njih. In da ji je to všeč.

Sama imam v svojem življenju ljudi, ko jih imam neskončno rada, a se z njimi družim samo tu pa tam, ker so meni skoraj preveč.

Ker mi večkrat fucking postavijo pod vprašaj vse, kar mislim, da sem in moram potem tudi sama razmišljat in videt, kje sama sebi lažem tako kot pes teče.

In med drugim jih imam točno zaradi tega neskončno rada. Ker zraven njih umrem in se potem spet rodim na novo.

Tako da vse to na nek način razumem, hehe.

No, in potem sem se danes vprašala, kaj bi bilo, če bi sprejela ves svoj “preveč”. (zaradi tega sem noro hvaležna temu osebku, da mi je poslal tole sporočilo, da ni držal nazaj svojih sodb).

In madona ej, noro fajn je, na polno se zabavam, z lahkoto delam stvari, se izražam! Zraven se pa kar pojavljajo ljudje, ki me štekajo in ki so mi zakon!

Okay! Kako se pa ti počutiš, ko sprejmeš svoj “preveč”?

Povej v komentarjih.

Če želiš pa se lahko prijaviš na moja e-pisma, da ti zasipam nabiralnik. 😀

Anita Čudovita

UPDATE: Odgovor Deje Zupančič na tale zapis (objavljeno z njenim dovoljenjem): 

Prosim, ne nehat pošiljat <3 Rada te berem, tut če včasih ne odprem takoj, preberem kasneje 🙂

No, en bivši mi je enkrat rekel, da sem preveč čustvena. Še zdej ne vem, kaj pomeni biti preveč čustven :)Baje me je preveč skp za veganko. Niso ble to ravno besede, lahko pa tudi kej med vrsticami preberem in iz energije.Preveč si jemljem k srcu stvari … kako nekaj “jemati k srcu”, če pa že od tam izvira? In če je srce odprto, te valda tudi kaj prizadane, včasih tudi “majhne” stvari.Preveč resna sm tut že slišala.Preveč afnasta sm tut že slišala. Pa, da se ne oblačim letom primerno. No, v hlačah na rob pa potisnjeni srajci me me boste nikol vidl 😀

Da sm preveč mati Tereza, da bi vse razdala in dajala gratis.

To sem se spomnila zdej, mogoče se spomnim še kaj 🙂

Vesela sem zate <3

Kako veš, kdaj je nek neprijeten občutek povezan s sedanjo situacijo, kdaj pa z nečim nerazrešenim iz preteklosti?

Moja izkušnja je, da če je povezan s sedanjo situacijo in se v sedanjosti odločiš, da boš čutila občutek, brez da bi mu pripenjala zgodbo, da slej ko prej preprosto izgine in se vrneš nazaj v notranji mir, radost (kakor pač opisuješ svoje naravno stanje).

Če je pa občutek povezan z nečim, kar nosiš v nahrbtniku, se pa boš morda še kar žrla, ga čutila in obenem potiskala stran, pripenjala zgodbe o tem, kako se ti to vedno dogaja, itd.

Naj povem na primeru.

Včeraj sva bila z Juretom naokrog, imela sva krasen izlet in potem sem jaz naredila eno napako, zaradi katere sem Juretu naredila dodatno delo.

Grozno me je bilo sram in zdelo se mi je, kot da vsi naokrog vidijo, kako slaba sem. Zapisala sem si, kako se počutim, kaj se je zgodilo in kaj mislim, da to pomeni o meni. Predelala to in se malo boljše počutila. Jure mi je vmes že zagotovil, da se ne rabim sekirat. Ampak jaz sem še se kar žrla. Očitno je bilo, da problem ni v sedanji situaciji, ker me je Jure pomiril, mi dal ljubezen, mi zagotovil, da je vse v redu, da si želi, da sem dobre volje itd. Jaz še pa kar v občutkih sramu.

Ko sva prišla domov, sem si dala gor eno čudovito meditacijo za notranjega otroka. Ko sem srečala punčko v sebi, je jokala in jokala, sklonjena. Vprašala sem jo, zakaj joče. “Ker ko sledim temu, kar si želim, nekdo potem trpi zaradi mene.”

Ahhh. Punčka mala v meni. Potolažila sem jo in ji razložila, da se je mogoče res kdaj zdelo tako, ker so ji pomembni drugi dajali ta vtis, ji to govorili, ampak da to ni res, da so to govorili iz svoje ranjenosti. In da sem jaz zdaj tukaj zanjo. Z ljubeznijo, brez obtoževanja.

Sram, ki sem ga čutila zaradi situacije z Juretom, je izginil. In šla sem se mu zahvalit za njegovo mirnost in ljubezen, zato da sem lahko preko tega uzrla program, ki ga nosim v sebi ves čas in z njim povezane občutke.

Kaj punčka v tebi še vedno misli? Kako ji lahko pokažeš, da si tukaj za njo, da je vse v redu z njo, da ne more narediti ničesar, zaradi česar bi jo nehala ljubiti?

Z Ljubeznijo, 
Anita

P.S.: Če še nisi naročen/a na moja pisma, se prijavi tukaj.

Tale objava je bila prvo napisana za Čarovnico, membership program. Če si želiš zvedeti več, se vpiši tukaj

Dan spomina na prejšnje verzije nas

Dan spomina na prejšnje verzije nas

coaching-slovenia

S približevanjem dnevu spomina na mrtve, dnevu spomina na naše prednike, mi je prišlo na misel, da je dobro, da se spomnimo tudi prejšnjih verzij nas samih.

Ko pogledamo nazaj na linije naših prednikov, ki so vsi pripomogli k temu, da smo tukaj in zdaj in ob tem začutimo ljubezen in pomirjenost.

Ne glede na to, kakšne so stvari bile v preteklosti, da si morda kdaj želimo, da bi bilo kaj drugače ali se čudimo ob tem, čez koliko nepotrebnega trpljenja so šli naši predniki, ker niso vedeli tega, kar vemo mi sedaj, se v neki točki nas samih zavemo, da je bilo vse dobro.

Da je vse dobro. In začutimo hvaležnost, ker so nam pripravili pot. Pomirjenost s tem, kjer smo.

Čudimo se, koliko vsega se je moralo uskladiti, koliko vsega se je skozi eone moralo popolno poklopiti, da smo lahko tukaj-zdaj. Kako čarobno!

Tudi, če je vse čisto naključje, je čarobno in navdušujoče, koliko naključij, koliko sinhronosti nas je privedlo sem, kjer smo.

In ko se ozremo nazaj na svoje življenje v tem telesu… koliko odločitev smo sprejeli, včasih lahkih, včasih težkih. Kolikim smo se izogibali… Kolikokrat smo imeli več sreče kot pameti. In kolikokrat več pameti kot pa sreče (a veš, ko se omejuješ zaradi tistega, kar misliš, da veš?). Koliko vlog smo odigrali in koliko smo jih odložili, ko je prišel čas za to (včasih z olajšanjem, včasih s strahom in oklepanjem, ker ne veš kdo pa si brez te vloge). Koliko drugih igralcev je sodelovalo v tej naši osebni božanski komediji in kako so se njihove vloge spreminjale… Huuu.

In ko si tukaj, v tem trenutku, ko opazuješ, kako tvoja lučka notranjega miru gori v tebi, in se ozreš na svojo osebno zgodovino, vidiš, da je bilo vse dobro. Da je vse dobro.

In začutiš hvaležnost za vse, kar te je privedlo sem. Za vse prednike, za sebe, za vse v svojem življenju.

Vse je bilo dobro, vse je dobro in vse bo dobro.

Vse poti vodijo v RIM – MIR vodi na vseh poteh.

Mmm, kako je lahko še boljše?