Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico.

 

Usedla sem za mizo s svojo največjo sovražnico.

Nenehno mi je trkala na vrata, a jaz je nisem želela spustiti v hišo.
Upirala sem se ji na vse pretege.
A je vedno našla pot.
Če ni prišla skozi vrata, je razbila okno.
Prilezla skozi wc-školjko.
Po dimniku.
Se kar naenkrat pojavila v trenutkih največje radosti in užitka.

“To kar delaš je narobe,” mi je govorila.
“Nikoli ne boš dovolj dobra.”
“Ti si kriva, ker ljudje trpijo.”
“Nisi bila prijazna.”
“To, da želiš plačilo za svoje delo je sebično.”
“Živiš na račun drugih, drugi trpijo zato, da je tebi lepo.”

Silila me je, da sem rekla ne, ko sem želela reči ja. “Moraš se odpovedati svojemu deležu, da bodo drugi imeli dovolj.”
Silila me je, da sem rekla ja, ko sem želela reči ne. “Moraš dajati, če te nekdo za nekaj prosi ali hoče, da nekaj narediš zanj, moraš reči ja, drugače si sebična, ker misliš samo na sebe.”

“Ti imaš dovolj, drugi nimajo, razdajati se moraš.”

Ko sem dala vse stran od sebe in nisem mogla dati ničesar več, mi je rekla “Ne znaš sprejemati. Kako boš dajala, če pa ne znaš sprejemati? Drugi želijo tudi tebi dajati, ti pa jih odrivaš, ker ne znaš sprejemati, ker bi rada samo dajala in se počutila kot dobra oseba, ker toliko daješ. Kako si sebična, samo za to se ti gre, da se počutiš kot dobra oseba.”

Pokrivala sem si ušesa.

Vlagala ves trud v to, da bi vse naredila popolno. Ampak vedno je en košček manjkal.
“Kaj pa to?” je rekla? “A to boš pa kar pustila tako?”

Včasih sem se predala. Nisem mogla več. In sem lenarila v neskončnost. “Ne da se mi. Naj drugi trpijo, če želijo. Jaz ne delam nič več.”

A se je spet prikradla. “Kako pa misliš, da boš imela kakšen rezultat, če ne boš nič naredila? A misliš, da res lahko samo uživaš in ti bo vse padlo z neba?”

In spet sem se počutila slabo. In potem sem se spraševala, zakaj nisem sposobna iti v akcijo in kaj narediti. “Kaj je narobe s tabo?” me je spraševala.

Ko sem šla v akcijo, sem ugotovila, da sploh nimam problema. Da z lahkoto delam stvari.

“Hej, malo zmanšaj svoj sijaj. Ne vidiš, kako si preveč? Preveč si navdušena. Preveč prijazna. Kaj bodo pa mislili? Kaj, če se bo kdo spet zaljubil v tebe, ker ga gledaš s temi občudujočimi očmi? Napačen vtis daješ. Preveč si iskrena. Ljudje tega ne marajo. A moraš res govoriti po resnici? Pritiskaš na njihove točke. Pa spet boš prizadela ljudi, ko boš rekla ne njihovim ponudbam ali, ko jih boš ignorirala. In spet pozabila, kako jim je ime in od kod jih poznaš, za visoko te bodo imeli. In nihče te ne jemlje resno. Ker si tako iskrena, mislijo, da si naivna. Spet te bodo podučevali in bili pokroviteljski do tebe. In vsem greš na živce s to tvojo pozitivnostjo, nasmehom in vso to tvojo ljubeznijo. Mislijo, da imaš nekaj za hrbtom, ker si preveč prijazna.”

Le kdo bi jo želel v svoji hiši?

*

Včeraj sem jo povabila noter.

V hišo.

Usedla se je za mizo.

Krivda.

V vsem svojem črnem sijaju. V vsej svoji moči. Z neskočnimi metri naftno črne tkanine, ki je zasedla celo dnevno sobo za njo.

Pogledala sem ji v oči, ki so se rdeče zalesketale.

“Pripravljena sem ti prisluhniti,” sem ji rekla. “Kaj mi imaš za povedati?”

“Hmmmmmmm…”

Zgleda ni bila pripravljena. Prvič, da ni imela kaj reči.

Čakala sem, da bo našla besede.

A vse kar je prišlo z njenega grla je bilo “hmmmmm”.

Njena veličastnost je ob tem kopnela, kot izginja glasnost iz zvočnikov, kadar obračaš gumbek na radiu v levo.

Pomignila sem ji z glavo. “Daj, povej. Ziher imaš kaj.”

“Nisi dovolj dobra,” je rekla. Nesigurno, kot da poskuša, morda bi pa lahko delovalo, ponavadi je.

“To je vse kar imaš?” Sem ji rekla, skoraj s pomilovanjem. Za mizo se je vsedla kot dostojni nasprotnik, sedaj pa to. Ah.

“Želim si, da sodeluješ z menoj, ji povem s sočutjem. Si mi pripravljena odgovoriti na par vprašanj?”

Pokimala je.

“Kako funkcioniraš? Če si del mene, si tukaj z namenom. Kakšno korist imam od tebe?”

“Skrbim za to, da se dobro počutiš glede sebe. Na eni strani te napadam, da se počutiš krivo. Ko se počutiš krivo, ti je pa to potuha.”

“Da se dobro počutim glede sebe? Potuha?”

“Potuha. Ko se počutiš krivo, se počutiš dobro glede sebe, “Glejte me, kako sem dobra oseba, ker se zavedam, kako zelo slaba sem.”
“In obenem ne rabiš prevzeti odgovornosti za to, kar si kreiraš v svojih odnosih in tako ne moreš ničesar spremeniti. In ker ne moreš ničesar spremeniti, se počutiš nemočno in krivo in jaz sem lahko tako mogočna, Krivda, zaščitnica nedolžnih in prezrtih. Spet je zrastla in se obenem stresala v smehu.

Še meni je bilo malo smešno, haha.

“Torej, če te prav razumem, mi daješ potuho, ker želiš, da se dobro počutim glede sebe? Morda je to malo sprevrženo, ampak meni je to na nek način lepo. Zgleda, kot da imaš dobre namene in mi v bistvu želiš dobro.”

“Hmmm… kaj pa vem. Zgleda da res… Torej misliš, da sem jaz tudi dobra, če imam dobre namene?”
Njene oči so se premikale sem ter tja, malo zbegano, malo preučujoče, premišljujoče.
Pod črno obleko ji začne utripati srce, v katerem se svetlika.

“Hvala ti, da vidiš luč v meni. Ne vem, če me je kdo že dejansko videl takšno. Ne vem, če sem se kdaj že počutila tako. Občutek imam, kot da me prvič nekdo dejansko vidi.”
Pogleda v tla, navzgor, navzdol, sem ter tja. Nekam navzgor, proti nebu, premišljujoče, upajoče.

V tem času se je že spremenila v majhno bledo punčko, ki upa, da si tudi ona zasluži Ljubezen. Ki upa, da je je dovolj tudi za njo. Lačna ljubezni.

“Pridi k meni,” ji rečem. “Dovolj ljubezni imam, tudi za tebe je je dovolj.”
Spremeni se v majhno vilinsko bitjece, ki skaklja proti meni čez mizo, del nje pa še se vedno vleče zadaj kot megla, z dolgim obrazom. Prav hecen je ta kontrast radosti in obotavljanja, nesigurnosti.

“Resno mislim. Dovolj ljubezni imam za celo tebe, za tebe in za tvoje tančice.”

Vsede se mi v dlani in dovoli, da jo ponesem v svoje srce.

Potrka mi od znotraj. “Hej, nekaj še ti imam za povedati,” mi reče z nežnim glasom.

Ponesem jo k desnemu ušesu in vanj mi zašepeta:

“Ko se boš spet počutila krivo, to pomeni, da nisi poravnana z Resnico. Tako te spomnim, da se spomni na Resnico.”

 

Počaka, da vdihnem v zavedanje tega in mi nato reče še “ Pa rada te imam,” ter mi pomežikne.

Vodena meditacija…

Oh, kako krasno! Sedaj sem opazila! Če vodena meditacija malo drugače naglasiš, je vodena meditacija (voda -> vodena).

Kar krasno opisuje meditacijo, ki sem ti jo pripravila.

Na mehek način, kot voda, te bo vrnila v tvoje bistvo, ti pomagala, da se zliješ s tem, kar v resnici si, in da to zasiješ navzven, v ta naš svet svet.

Samo prepustiti se moraš, nežno, mehko, kot voda, ki mirno teče po strugi.

 

Kaj ti bo aktivno pasivno poslušanje te meditacije prineslo?

 

Glooooobooooko sprostitev.

Odpadla bodo bremena, ki niso tvoja.

Želje, ki niso tvoje. Pričakovanja drugih.

Za nekaj trenutkov, se boš poglobila v stanje brez želja, v stanje, kjer ti ni treba nič biti, kjer samo preprosto si. Mmm.

In nato bova pogledali, kaj si pa ti resnično želiš. V kakšnem stanju si želiš valovati. Kakšne občutke si želiš doživljati.

Kot si verjetno že ugotovila, si v bistvu želiš stvari, zaradi občutka, ki ti ga dajo. V bistvu si želiš doživetje, doživljanje občutka.

Kaj če lahko ta občutek doživiš že zdaj? Uživaš v njem, se zliješ z njim?

Če te ob tem zaskrbi, da bi to pomenilo, da se ne boš potrudila, za tisto, kar si želiš, lahko za trenutek odložiš te skrbi, hehe, prisluhneš meditaciji in če boš potem želela te skrbi nazaj, si jih lahko ponovno oprtaš 😀

 

Bistvo je v tem, da ko boš že doživela to zlitje, boš šla po sami poti že v zavedanju, da je pot sama cilj. Da lahko uživaš in počneš stvari v flowu že zdaj… ni ti več treba prelagati Življenja na prihodnost. Na takrat, ko boš popolna. V svojem bistvu si popolna že zdaj. In vredna, da živiš svoje življenje, svojo verzijo uspeha, sreče, radosti, izpolnjenosti. Zdaj. Vredna, da se Življenje izraža skozi tebe kot ti. In da uživaš v neskončni Lepoti svoje resnične narave. <3

 

Meditacijo dobiš v dveh verzijah in si jo lahko takoj preneseš na telefon ali računalnik.

Ena je daljša, z globokimi izdihi, ki ti bodo pomagali, da še sama bolj poglobiš svoje izdihe in odložiš napetosti v svojem telesu. (18:03 minute; mp3)

Druga je krajša, brez mojih globokih izdihov, če so ti slučajno moteči. (14:13 minute; mp3)

 

Da ne boš kupila mačka v žaklju, lahko prisluhneš prvi minutki meditacije tukaj, da vidiš, če ti moj glas ustreza. (:

 

Potek plačila:

Če čutiš, da je to to, izberi višino prispevka za meditacijo po svojih trenutnih zmožnostih in stisni na gumbek “Add to Cart”

Ko boš plačala, boš preusmerjena na dropbox mapo, kjer lahko poslušaš in downloadaš meditaciji.


Izberi višino prispevka po svojih trenutnih zmožnostih:



Ozadje:

Meditacija je bila posneta v živo, preko facebook live-a v Čarovnici. Sama sem šla v globoko meditativno stanje, ko sem jo snemala, moje telo se je glooobookoo sproščalo zraven, moje črevesje je spuščalo kruleče zvoke, kot se mi dogaja, kadar so energije močne, se dogajajo premiki in moje telo tako jasno in glasno pokaže, da se odziva -> ne skrbi, te zvoke kruljenja sem pobrisala ven iz meditacije, haha, ker ti so pa res malce moteči 😀

 

Samo urejanje meditacije mi je bilo resnično zabavno, ko sem pri prvi rundi brisala zvoke kruljenja, haha. Na trenutke sem bila zraven tako ganjena, da bi se skoraj razjokala. Pri drugi rundi urejanja, ko sem ven brisala svoje izdihe, sem bila pa globoko sproščena in zadovoljna s seboj, ker popolnoma verjamem v to meditacijo, da ti bo izjemno koristila in srečna, da ti jo lahko ponudim.