Zakaj?
Si to, kar ješ, pravijo.
Jaz sem vegetarijanka. No, jem večinoma vegansko, ampak ne 100%.
Ne kupujem mesa zaradi tega, da bi ostala v stiku z realnostjo, da ljudje še vedno jedo živali za prehrano. Saj vem, da jih.
Jaz pa ne želim jesti živali in jih zato ne jem.
In ne grem v trgovino gledat izložb z mesnimi izdelki in se zraven pritoževat o njih. Na smeh mi gre, ko samo pomislim na to, ni logično, da bi si to delala.
Rada imam zeleno, zdravo, pisano hrano. Po kateri se dobro počutim. Ko sem sita, neham jesti.
Enako s hrano za moj um.
Vem, da so še vedno vojne na planetu in drugo sranje, vem, da ljudje objavljajo svašta po socialnih omrežjih. Vem, da mi je ogromno od tega nezanimivo.
Včasih sem drsala po facebooku, dokler nisem bila čisto zdolgočasena, v upanju, da bom našla nekaj zanimivega, da bom dobila malo motivacije za nadaljevanje življenja.
Bilo je neproduktivno, obenem pa je bilo naenkrat milijon glasov v moji glavi, preglasno.
Potem sem naredila čistko. Nehala sem spremljati objave ljudi in strani, ki se mi niso zdele najboljša hrana za moj um.
In kaj se je zgodilo? Začela sem videvati polno kul izumov, zakon projektov, fajnih ljudi, ki počnejo fajne stvari, ljudi, ki mi s svojimi objavami izboljšajo kvaliteto življenja.
Dobro sem se začela počutit. In ko se dobro počutim, sem bolj ljubeča, bolj prijazna, bolj iskrena, bolj živa.
In tega si vsi želimo, a ne? Žive, prijazne, ljubeče, iskrene ljudi okrog sebe.
Vsaj sama si to želim. In izbiram, da to sem. Četudi to pomeni, da nekaterim stvarem rečem ne.
Če sem zaradi tega ignorantska, potem sem to z namenom.
Z ljubeznijo, Anita.
Moji okolju prijaznejši modni dodatki: 3ptice.tictail.com
Z veseljem sprejmem kakšen evro ali več v zameno za zastonj hrano, ki jo delim z vašim umom. paypal.me/anitapuksic
Mir z vami! (:
Z Ljubeznijo,
Ja, Anita, pomembno je KAJ kdo pove, ne KDO kaj pove. Um je bistvo človeka, ki pa se ne nahaja le v glavi, kot so vseobsežno prepričani ampak je v vsaki celici našega telesa. Ni treba verjeti, ker tako je! O tem govori moja absolutne starost, ki je nihče ne more ali noče razumeti, ki je 9.000 let, kar potrjuje zadnja relativna starost 65, pravzaprav 66 polnih let.. Treba se je pač naučiti šteti. Toliko da lahko prešteješ vsaj svoja leta. Tako je v OSMIŠLJANJU. Verske in prepričevalne (“znanstvene”) dogme, tega še ne morejo prebaviti. So preveč zgolj možgansko in premalo vsecelično umne. Anita ti pa govoriš o Umu. Tako je prav, vendar ne domuje le v glavi ampak (ponavljam) v vsaki celici tvojega in našega telesa. In večno že živimo! Pa ne duhovno, ker duhovnega življenja sploh ni! Ni namreč nobenih duhov! Samo doslej nihče, večina pa itak ne, še ni spregledala Resnice življenja, zato ni prepoznala Ciklične večnosti ampak se še vedno boji “smrti”, ki je sploh ni. Lp, vd., JL, Ptuj