Skip to content

Privilegiji

V Sloveniji imamo neskončno srečo.

Neverjetno smo privilegirani.

Čista voda (a veš ko s pitno vodo splakujemo wc-je?).

Čist zrak.

Neskončno lepa narava.

Vrhunsko vino.

Ekološka hrana iz vrta.

Ponudba kvalitetnega arta.

Povezanost v svetovni splet in s tem skoraj cel svet, skoraj od povsod.

Dobra izobrazba.

Možnost, da če ti ni izobrazba dovolj dobra, da si poiščeš boljšo.

Da se izobražuješ sam.

Čudovite kavarne.

Obilje kreativnih ljudi.

Obilje športnikov, znanstvenikov.

Obilje politikov. Haha. A ni čas, da začnemo tudi v politikih videti dobro?

Zadnjič, ko sem se pogovarjala s svojo babico, je mimogrede omenila svojega nečaka in rekla “On je zdaj politik,” in v tem je bil nekakšen zaničljiv ton.

In sem takoj rekla “Še sreča, da je politik, ker je super človek in rabimo takšne ljudi v politiki.” Umetnik po duši in po delu (iz kamna dela umetnine), neskončno zabaven človek, ki se še posebej rad heca na svoj račun.

Če sem že ravno prišla na politiko… ko sem napisala “obilje politikov” sem bila še sama presenečena, ampak bom šla tukaj s tokom tega, kar se želi izraziti iz mene, skozi mene.

Že kar nekaj let nosim v sebi to idejo, in zdaj je čas da jo zapišem in dam v širni splet, namesto da jo delim samo s parimi ljudmi, ki jim zaupam, da bodo štekali, haha.

Imamo parlament. Imamo vlado. In vsakič, ko izvolimo novo vlado ali jo kdo prevzame, se naredi koalicija in opozicija.

Ta ideja se mi zdi že v osnovi zgrešena, ker se takoj ustvari delitev mi proti vam. Levi proti desnim. Konzervativni proti liberalnim. Socialisti proti kapitalistom.

In ko je ena stran na oblasti in želi nekaj narediti, ji opozicija nasprotuje.

Ko pride opozicija na oblast, v koalicijo, želi narediti tisto, proti čemur je prej nasprotovala, in čemur bo nasprotovala, ko bo spet v opoziciji, haha. Seveda ji prejšnja koalicija, ki je sedaj opozicija, nasprotuje. A ni hecno? In očitno neumno?

Mislim, da je čas, da gre delitev na koalicijo in opozicijo stran.

In brez skrbi, ne razmišljam o eni veliki stranki. Strankarski sistem mi je všeč. Zdi se mi odlično, da imamo različne stranke, v katerih se zastopajo različni interesi.

Namesto delitve na opozicijo in koalicijo bi po mojem mnenju moral biti krog. Okrogla miza. In različne stranke, ki sedijo za to mizo kot vitezi okrogle mize.

Vsi zastopajo svoje interese, ampak jih potem dajo v krog in se poišče rešitev, ki vključuje vse interese, ki je v dobro vseh. Ko-kreacija namesto boja.

In čast, dostojanstvo ter spoštovanje, namesto poniževanja in pomanjševanja sočloveka.

Lepa ideja, a ne ?

Praktična utopija, bi rekel Miha Pogačnik.

Slej ko prej bo to postalo realnost.

Spomnim se, da sem pred zadnjimi ameriškimi volitvami spremljala eno debato na spletu. In sta se dva predstavnika različnih strani čisto udarila med sabo. En je zagovarjal kapitalistični sistem, drugi je zagovarjal socialističnega. Zagovornik kapitalizma je zapisal vse njegove prednosti. Nato je zagovornik socializma zapisal vse prednosti socializma.

In jaz, ki sem, odprto priznam, malce bolj nagnjena v levo, če smo že pri teh delitvah, berem oboje in se z vsem strinjam. S prednostmi kapitalizma. S prednostmi socializma.

In opazujem, kako se tista dva pametna idiota še naprej prepirata, med tem, ko je rešitev očitno na dlani.

Oz. v obeh dlaneh.

Da daš levo in desno dlan skupaj. (Kot v telesu. Uporabljaš obe roki. Obe možganski polovici.)

In se na socialističen način poskrbi za to, da ima vsak državljan kar potrebuje za dostojno življenje, obenem pa ima vsak državljan svobodo, da si skreira presežek, da ima več kot drugi, če si tega želi, da ustvarja nove stvari in jih ponudi trgu in da si dela profit. Itak s tem, ko kreira presežek, je potrebno to cirkulirat, če želi še naprej kreirat in cirkulacija koristi vsem.

A ne, da je dober občutek, ko pomisliš na to, da bi lahko bilo tako?

Večina od nas seveda ni v politiki, čeprav srčno upam, da to prebere tudi kdo, ki je. In večina od nas si tudi ne želi biti v politiki. Mislim, kdo bo pa hodil v nedeljo zvečer ob desetih na televizijo zagovarjat svoja stališča, če greš lahko takrat zgodaj spat, da se lepo naspiš pred začetkom novega delovnega tedna?

Ampak, vseeno pa imamo politiko v sebi. In stanje politike je tudi in predvsem odraz stanja državljanov. Mene in tebe.

Vsaka država ima takšno vlado, kot si jo zasluži. -Joseph de Maistre

In ker vem, da na tem blogu pristanete razmišljujoči ljudje, ki si želite sprememb na boljše, miru na svetu in v sebi, in ki se zavedete, da sta odgovornost in svoboda del istega paketa, vem, da se sprašujete, kaj je osebno v vaši moči, kaj lahko naredite, kje lahko vi prevzamete odgovornost. Kako lahko vplivate na spremembe na boljše kot en micen delec v sistemu.

V spoštovanju sočloveka, čeprav je na nasprotnem bregu po svojih političnih prepričanjih. 

Vem, da je včasih to lažje reči kot storiti.

Sama sem imela krasen primer tega v svojem življenju, ko se je v njem pojavila oseba, ki je bila odgovor na želje, ki sem jih poslala v Vesolje. To, kaj sem si želela, (nove izkušnje, znanje in zastonj potovanja), mi je Življenje poslalo skozi njega.

Ampak damn, enkrat gremo na pijačo, in jaz v pogovoru butnem vem, da je levica definitivno boljša kot desnica. In on “Khm, ne,” s tistim malce zgroženim, v svoj prav prepričanim tonom.

In sem presenečeno ugotovila, da mogoče nimajo vsi kul mladi ljudje istih političnih prepričanj kot jaz. Veliko presenečenje, vem.

In potem slej ko prej izvem od drugih ljudi, da je človek celo bil v pomladku politične stranke, ki je jaz najbolj ne maram.

Wtf? 

Ali lahko sploh zaupam temu človeku? Ali sem lahko sploh iskrena z njim? Ali je boljše, da se držim nazaj in ne povem vsega? Kaj če uporabi kaj proti meni?

A si predstavljaš?

Haha, in potem pride ven modrejši del mene. “Anita, a nisi ti tista, ki je vedno govorila, da je čas, da pustimo preteklost v preteklosti, da presežemo omejitve in delitve in gremo naprej, da je vojne že davno konec?” Hmm, ja. “No, sedaj imaš sijajno priložnost, da narediš ta korak tudi v svojem življenju, da ga utelesiš, namesto da zgolj govoriš o njem.” Imaš prav. 

Odločila sem se zaupat. Videt sočloveka kot sočloveka, ne glede na njegova politična prepričanja. In si pustila v svoje življenje sprejeti čudovitega novega prijatelja, ki je ogromno pripomogel k mojemu razvoju.

Zadnjič smo pri tečaju nemščine prišli na temo volitev. In potem v tem čudovitem razredu, v katerem se tako lepo skupaj učimo in sodelujemo, ugotovim, da nismo vsi na isti strani. Moja čudovita prijateljica, ki je eno najbolj dobrosrčnih bitij na tem svetu, celo glasuje na volitvah za stranko, ki je jaz najbolj ne maram. To pa zato, ker se sploh ne spozna, je ne zanima in zato voli isto kot njen oče, kateremu zaupa, da ve kaj dela. Jaz seveda odkrito zgrožena, ona presenečena nad mojo strastjo, ker sploh nikoli nisma govorile o politiki in ni vedela, da sploh imam kakšno prepričanje.

To glede zgroženosti moram še razložit. Bolj nad tem, katero stranko voli, sem bila zgrožena, ker preprosto voli isto kot njen oče, brez da bi kaj raziskala. Prijatelja, ki sem ga omenila prej, sem enkrat vprašala, kako je pristal v tej stranki. In mi je povedal, da je prebral njihov program in se strinjal z njim. Kar razumem, ker sem tudi jaz prebrala njihov program, in je bil res dober. Sem jih, ko so pred leti, brez da bi bili izvoljeni, prevzeli vlado, v mislih celo blagoslovila, v upanju, da bodo kaj od tega dejansko uresničili.

Kakorkoli, s prijateljico sva šli potem na pivo, se pogovarjali in smejali, tudi o politiki. In moja ljubezen do nje nič manjša.

Naslednji način, kako preseči omejitve, je da se vprašaš, kako bi bilo, če bi ti bil na nasprotni strani in z vsem srcem verjel v tisto idejo, podpiral tisto stranko. Zakaj bi se ti zdele njihove odločitve pravilne? In pojdi malo dlje od tega, da bi preprosto verjel, ker si idiot 😀

Npr., ko so bili na udaru begunci. Seveda sem bila zgrožena nad vso medijsko lažno propagando in facebook prijatelji, ki so ji nasedli. Ampak potem sem se vprašala, zakaj nasedejo? Zato, ker jih je strah. Zato, ker so v preživetvenih emocijah (strah, krivda, sram, itd.). Ali jaz kdaj zapadem v takšna stanja, ko sem v strahu in nisem sposobna jasno videti, čeprav me v resnici ne ogroža nič, razen omejitev v moji glavi? Fuck ja, dostikrat se znajdem v takšnem stanju. In sem lahko začutila sočutje do njih.

In potem celo poiskala stične točke, kjer se strinjamo -> npr., če bi poskrbeli prvo za svoje državljane, da bi ti res videli, da imajo socialno varnost in ne bi rabili delat stvari, ki jih ne marajo, hoditi v službo, kjer jih šef buzerira v izpolnjevanje norme, ki je vedno višja, medtem ko je plača vedno ista, cena osnovnih potrebščin pa vedno višja… če bi prvo poskrbeli za svoje, bi verjetno ti naši, ki v preživetvenem strahu iščejo dežurnega krivca, bili malo bolj zrelaksirani in odprti za ljudi druge vere, s temnejšo barvo kože.

Seveda pa je to stvar, pri kateri se lahko vrnemo na delitev npr. na socialistično in kapitalistično logiko, kjer ena reče, da je potrebno poskrbeti za vse ljudi, druga pa reče, da ima vsak vse potrebno in je od njegovega lastnega truda in kreativnosti odvisno, kako živi.

A lahko damo obe dlani skupaj?

Ali lahko naredimo krog in vključim vse interese?

Ali lahko stvari rešujemo na večih nivojih naenkrat?

Oziroma, ali se lahko zavemo, da je v bistvu stvar že razrešena, samo videti še moramo to, namesto, da si vedno znova ponavljamo iste omejitve, ki smo jih že preživeli?

No, definitivno je pa potrebno, da si porihtaš stvari v svoji glavi. Ker tudi če imaš npr. vse osnovne potrebe zadovoljene in morda tudi ogromno presežka, se mogoče tega sploh ne zavedaš in še vedno živiš, kot da si v pomanjkanju in se počutiš, kot da te drugi ogrožajajo.

Lahko pa uradnih standardih živiš pod pragom revščine, kot sem kdaj sama presenečeno ugotovila zase, ko sem prebrala merila, obenem pa živiš veliko bolj kvalitetno življenje kot nekdo, ki ima po zunanjih merilih več.

No, še najboljše pa je, če imaš bogastvo v duhu in v denarnici. Lahko imaš oboje.

Okay, da se vrnem nazaj na to, s čimer sem sploh začela objavo. S privilegiji.

Večina od nas je privilegirana.

Ti, ki to bereš. Jaz, ki to pišem. Moje življenje je na zelo visokem nivoju. Večino časa sem srečna. Ker se večino časa zavedam svoje sreče. Iz udobja doma lahko konzumiram najbolj kakovostne vsebine iz celega sveta (ki prispevajo k moji sreči, ker bolj kvalitetne stvari kot konzumiraš, bolj kvalitetno živiš). Se izobražujem. Hodim na dolge sprehode po čudoviti naravi. Spoznavam meni podobne ljudi iz celega sveta. Lahko se grem biznisa s celim svetom, če želim. Kup svojih opravkov, za katere sem morala včasih v mesto, lahko rešim kar preko maila. Svoje sporočilo lahko delim s svetom. Izražam svoje ideje brez skrbi (razen, če si jih naredim v svoji glavi).

Če sem dovolj pogumna, da se izrazim, da se izražam, mi življenje prinese ljudi, ki me štekajo in me podpirajo. In ravno v tem trenutku, ko sem to pisala, pristopi k meni partner in mi reče, da me ljubi in podpira. In potem sva se oba stlačila v njegovo majco in se krohotala. Kar me je spomnilo na to, da imam možnost, da sama izbiram, s kom preživljam svoj čas. Nobenih dogovorjenih porok. In morda je res moj privilegij tudi ta, da sem se rodila bela in da nekako ne razumem, zakaj bi se katera koli od mojih sester po svetu, ki ima drugo barvo kože, sramovala le te, si želela biti bolj bela ali si ravnala lase, ker ji je bilo vcepljeno, da je z njenimi čudovitimi kodri nekaj narobe.

In moj privilegij je tudi ta, da imam mamo, ki me je učila, da smo vsi ljudje.

In ljudi okoli sebe, ki so me na različne načine podpirali, tudi takrat, ko jaz tega nisem bila zmožna videti.

In um, ki je sposoben dojeti, da se ne rabim sramovati zaradi svojih privilegijev napram preostalemu svetu.

Da je dosti boljše, da jih uporabim v dobro sebe in vseh ostalih.

 

Get the t-shirt & receive some judgments!
Published inOsebnoOsebnostna rast

2 komentarja

  1. nina nina

    Ko si ravno omenila Stranko in ljudi z določenimi prepričanji, ne morem, da ne pristavim lončka – vse kar si napisala drži, krasno bi bilo, če bi si vsi skupaj malo večkrat stopili na proti.
    Vendar je žal tako, da ponavadi mi malo bolj “talevi” pogoltnemo kašno stvar, ker se nam zdi pa ja, dajmo bit boljši, ampak na koncu ljudi nasproti zato nič ne premaknemo.
    In v moji konkretni in osebni situaciji, kjer mi določene stranke odrekajo pravice ali celo dvomijo v moje duševno zdravje, samo zato, ker je v moji postelji žena, ne mož, se z ljudmi, ki te dotične stranke še volijo, res nimam želje družiti/pogovarjati.

    • Anita Puksic - Life.Style.Fun. Anita Puksic - Life.Style.Fun.

      Hej hej, Nina! Te razumem <3 In obenem totalno zaupam, da s tem, ko furamo lubezen, zaupamo vanjo in smo Ljubezen, ne glede na to, kaj si drugi zaenkrat še mislijo, topimo s svojo svetlobo tudi led v njihovih srcih. Čeprav se tega kdaj tudi sami ne zavedamo. Vidve to itak že cel čas to delata, s tem, da sta, s svojo prisotnostjo, s svojim uživanjem življenja, s tem, da preprosto furata svojo pot, kot da je normalno in duševno zdravo, ker je normalno in duševno zdravo. In se s tem dela premik tudi v kolektivi.

      Spomnim se, da sem enkrat v vaški gostilni, kamor smo šli z dedkom in babico na pijačo, potem ko sem ju pobrala pri maši, in je bil ravno ta čas referunduma okrog partnerskih zvez, izrazila svojo resnico glede ljubezni, glede istospolnih porok itd., za omizjem samih nasprotnikov. Babica mi je rekla, da naj bom tiho, haha, ampak jaz seveda nisem mogla bit. En še je bil posebej sovražno nastrojen, ampak jaz sem se zavedala, da je pač stari ded, ki ima okostenele predstave o tem kaj prav (in pojma nimam, koliko takšnih predstav imam sama in hvaležna sem za vse, ki so bili zmožni govoriti resnico, ki sem jih lahko prisluhnila, da je en kup takšnih predstav že odpadel z mene) in sama nisem čutila sovraštva do njega.

      Naslednjič, ko smo se srečali, ni bil prav nič sovražno nastrojen do mene, mi je pa zaželel, da si najdem moškega, hahaha 😀 Ker ima pač predstavo, da bi bilo to dobro za mene in se mu je videlo, da mi želi dobro. Njegovih prepričanj nisem spremenila, se je pa videlo, da je več ljubezni v njem 😀 In ja, pustila sem ga v prepričanju, da sem lezbijka 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja