Za popizdit !

Pridejo tudi takšni dnevi, kot je bil današnji.

Nekje do 12-ih še vse dobro, nato pa je šlo navzdol.

Ker se bliža modna revija, šivamo tudi ob sredah, ko je na urniku oblikovanje. In za pomoč pri šivanju imamo ob sredah drugo profesorco, za katero nimam pojma, od kod jo je naša prof. oblikovanja in mentorca potegnila.
Vpraša te, če ti kaj pomaga in ji razložiš, pardon, razlagaš, razlagaš, razlagaš, pri čem rabiš nasvet kako se lotiti šivanja in kako pride ta stvar na obleko in ne razume, in ne razume, in ne razume. Vmes vpraša še kaj popolnoma nebistvenega. In nato seveda še spusti kaj ciničnega ali sarkastičnega, oz. mešanico obojega, da bi se povzdignila nad dijakinje, in danes sem bila ta dijakinja jaz, ko ji pa že stotič poveš isto stvar, samo da na stoti način, pa reče: “To pa bistveno spremeni situacijo.”
Hvalabogu, da sem morala veliko prej it, ker ne bi rada zasrala obleke, zaradi njene nesposobnosti, ki se jo trudi prikrit s poniževanjem. Ah, te wannabe avtoritete, ti vampirji, ki se hranijo s tujo energijo.
Bom morala to predelat in se že enkrat zaščitit pred takimi “zombi” ljudmi.

Potem smo šle s tremi sošolkami na podelitev nagrad “Mladi za napredek Maribora” v Narodni dom. Naše uvrstitve so bile res odlične. Vse smo imele veliko število točk. Ena sošolka je dobila za nagrado proste vstopnice (gledališče, kino,…), dve (pa tudi mentorca) pa sva dobile za nagrado dvodnevni izlet Kras – Poreč – Istra, ki se pa ga jaz ne morem udeležit, saj grem drugi dan tega izleta v Međugorje. Tak pač to je.
Mentorca tudi ne more, tako da bo predala ta izlet sošolki, ki je dobila za nagrado vstopnice, jaz pa ga bom dala sošolki, ki sicer ni delala raziskovalne, se pa tidve obe družita z njo.

Po pogostitvi sem šla na avtobusno pri Cityju, ampak sem pomislila, da bo tam zagotovo gužva in sem hitela na glavno avtobusno, da se mi ne bi bilo treba gužvat. In zamudila avtobus, ki je odpeljal prehitro.

Zato sem šla v mesto še nekaj kupit za Jureta, ki ima v petek rojstni dan. Nato pa ob 15.35 na busa.
Poklicala sem sosedo, za katero sem vedela, da namerava še v trgovino, tako bi lahko šla z njo domov, kljub temu da sem zamudila prejšnjega busa. Rekla sem ji, da bom 15 ali 20 čez 4 na Ptuju.
Kar pa seveda nisem bila, ker smo se cincali in cincali skozi Maribor in še nato skozi po kolonah znani Miklavž. V tem kraju je hiša na hiši. To je verjetno enako življenju v bloku. Po moje še seksat ne moreš v miru, ker lahko hrup moti sosede.
V teh dveh do treh kilometrih ceste je kup semaforjev. Da jih prevoziš pa potrebuješ več kot pol ure. Namesto 45 min, kot traja povprečna vožnja na relaciji Ptuj-Maribor, smo se vozili eno uro in kakšnih 10, 15 min.

Na avtobusu pa seveda seljaki brez okusa za glasbo. Oziroma z okusom za neokusno glasbo. Ja, saj vem, vsak posluša kaj mu paše. Toda potem si naj nabavi slušalke al pa jih potegne s torbe! In jih vtakne v uhe. Da bo imel vsaj nekaj pametnega zatlačenega v glavo!
Ko preteče nekaj minut žaljenja mojih ušes in verjetno še od marsikoga na busu, s to poceni glasbo, se obrnem. In prosim za uslugo. Če lahko izklopi muziko. In jo. Impresivno! Se zahvalim.
In čez nekaj časa slišim: “Verjetno ji tota muzika ni všeč. Bom naredo drugo!”
In nadaljuje z sranjem iste kategorije.

Folk, ki ne razmišlja, posluša glasbo ob kateri ne rabijo razmišljat, in ker ne razmišljajo, jo vsiljujejo tudi drugim. Mislečim. Ki ob tem trpimo.

Hvalabogu, da je vsaj Sara (ena super punca iz drugega letnika) sedela zraven mene, da sva lahko delili isto mnenje.

Ko sem le prišla na Ptuj, sem tekla in občasno hitro hodila proti obrobju mesta, kjer sva bili s sosedo dogovorjeni pred Sparom.
Nisem vedela, kako naj se ji opravičim, predstavljala sem si kako jezno čaka v avtu (mobitel je imela crkjen), da je mogoče se naveličala in odšla itd. Po drugi strani pa sem si želela, da se ji je v službi kaj zavleklo in da si je v trgovini vzela čas, kot je ženska navada.

Ko sem gledala avto na parkirišču, se je prižgala iskrica. Pomislila, sem, da je koga srečala in šla na pijačo ali pa se je po dolgem čakanju spomnila, da je nekaj pozabila in šla nazaj v trgovino.
Ko sem prišla not, je stala pred blagajno in si probavala sončna očala. V službi se je zavleklo, v trgovini pa si je vzela čas. Hvala Vesolje. Se opravičujem za nepotrebno skrb, živčnost in nezaupanje.

In življenje je spet lepo 🙂

Mater je dolgi post.

Hvala ti za kavo!Hvala ti za kavo!

You Might Also Like

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *