Nikoli ne veš, kam te pripelje tipkovnica.

Anita Puksic Life.Style.Fun.

Pozdravljen, svet. Saj ne vem, kje naj začnem. Novo leto, sveži začetki. Priznam, sodim med ljudi, ki obožujejo novo leto. Čeprav sem bila včeraj kar pod pritiskom, ko sem razmišljala o vseh stvareh, ki bi jih rada dosegla v 2016. Npr., da bi postala poliglot, veliko pisala, odpustila vsem, ki so me prizadeli, sploh sebi, ogromno zaslužila, brez da bi se skurila, si vzela več časa za družinske člane, prijatelje in sebe, pogledala več filmov, prebrala več knjig, veliko več potovala, se naučila SEO in ga spravila v prakso, redno telovadila, bolj zdravo jedla, imela čisto hišo, naredila veliko novih izdelkov, se znebila vsega, česar ne uporabljam in še naprej redno meditirala. Ob vsem tem pa se seveda imela zelo fajn. No, zdaj, ko sem vse to zapisala, se skoraj zdi izvedljivo. Verjetno, ker sem res dobre volje, pomaga pa tudi skodelica kave, na kateri piše “Screw it, let’s do it!”.

Jeeej, prvi odstavek spisan. Zadnje mesece sem imela blokado glede pisanja. Počutila sem točno takole: “Komu za vraga je mar, kaj se dogaja v tvojem življenju, Anita?!”. Kot da nimam kaj pametnega reči in je bolje, če držim zaprta usta. Oz., da se držim stran od tipkovnice. Zakaj bi še sama prispevala k vsej tej poplavi vsega na internetu? Ampak, Anita, morda pa lahko pišeš na prvem mestu za sebe! Tu pa tam grem skozi svoje stare objave in res uživam v branju svojih misli. Ves ta optimizem! Včasih se mi zdi, da z leti izgubljam svoj idealizem in pozitivno energijo. In to mi ni všeč. Zato bom več pisala, ker je to zame eno najboljših sredstev, da si sčistim glavo. In ko je ta čista, brez megle, sem z lahkoto optimistična in polna energije.

2015 je bilo najboljše leto mojega dosedanjega življenja. Zadovoljna sem s seboj. Skozi leto sem osvojila nekaj dobrih navad. Veliko sem uživala. Naredila kup pametnih odločitev. Izpolnilo se mi je veliko želj, ker sem se odločila, da je čas zanje. Seveda je svoje prispevalo tudi Vesolje. Iz tega razloga sem veliko bolj optimistična glede svojih sanj, saj imam kup dokazov, da sem jih sposobna in domišljije prenesti v realnost. Jap, življenje zna res biti vznemirljivo!

Zadovoljna sem s tem, kako se razvijam kot osebnost. Seveda obstajajo stvari, za katere sem mislila, da jih bom imela poštimane do svojega 25. leta in na njih še vedno delam… Joj, decembra sem odkrila nekaj res zanimivega. Košček informacije, ki mi je tako zelo pomagal. To je bil en tistih velikih AHA momentov. In res sem vesela, da ga lahko delim z vami! Noro pomembna informacija zate, če si v svojih 20-ih ali še v najstniških letih.

Punce in fantje, naj vam predstavim del vaših možganov! Imenuje se prefrontalni korteks. Okay, jaz nisem nevroznanstvenica, tako da si prvo preberite ta članek, zakaj je ta kos možganov tako pomemben in potem nadaljujte z branjem.

Vidite (v tem trenutku sem imela deja vu, kar pomeni, da mi je bilo usojeno to delit z vami;) zakaj sem tako navdušena nad tem? Toliko let sem mislila, da sem pač zguba, ker nisem bila sposobna slediti svojim ciljem. Naredila sem si plan, a ga nisem bila sposobna uresničevat. V zadnjem letu je to postalo malo lažje, kot sem že povedala, mi je uspelo osvojiti nekaj dobrih navad. In zdaj vem zakaj je postalo lažje, in zakaj sploh nisem takšna zguba, kot sem mi je zdelo 😀 Moj prefrontalni korteks še ni bil dokončno razvit! Verjetno še vedno ni. Jeeej, še je prostor za izboljšave! To mi je res postavilo stvari na svoje mesto. Tako dolgo sem sama sebe bičala, ker nisem dovolj organizirana… Tu pa tam sem imela preblisk o tem, kako svetovna oseba sem, a naslednji dan sem se spet počutila kot drek, ko sem ponovno zgubila fokus.

Sedaj si lahko odpustim, ker nisem bila sposobna dosegati svojih standardov. Hvala nevroznanost, hvala!

Sedaj vem tudi, zakaj sem bila tolikokrat preplavljena s čustvi. Pri 24-ih sem ugotovila, da je kup mojih emocij otročjih. Kot da sem še vedno stara 5 let. Sem dokaj razumska oseba, a sem se tolikokrat počutila, kot da je moj um eno, moje emocionalno telo pa nekaj čisto drugega. Vsi ti strahovi in tesnoba… Ni čudno, če sem pa na prvem mestu razmišljala (ali naj rečem čutila) z amigdalo. Seveda sem na nek način še vedno pri tem, ampak sedaj prefrontalni korteks počasi a vztrajno prevzema prvo mesto. Kako je to fino. Tako mi je fajn odraščat. Če ste starši ali pa če samo delate s svojim notranjim otrokom, preberite še ta članek.

Dobro, to bo dovolj za danes. Aja, mimogrede, če še nimate nobene novoletne zaobljube, imam predlog zanjo: Spoznajte sami sebe! 😉

Prav všeč mi je, kam me je tole pisanje privedlo.

Eco Friendly Personal style blogger Slovenia
Oblečeno imam: Sončna očala iz druge roke; fantovo majico; New Yorker kratke hlače (kupljene v 2007); C&A termo pajkice; Cube čevlje (iz leta 2009?)

Fake timberland winter shoes
Style blogger slovenia

Pond Savci Slovenia via Life.Style.Fun. Eco Friendly Personal Style Blog

Ribnik Savci

Dornava
Dornava
Hvala ti za kavo!Hvala ti za kavo!

You Might Also Like

5 thoughts on “Nikoli ne veš, kam te pripelje tipkovnica.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja