Skip to content

Na vse mogoče načine se ubijam.

Zavežem si zanko okoli vratu in skočim.

Nož si zarijem v srce. Debel, kuhinjski.

Nastreljam se s puščicami iz vseh smeri.

Primem se za noge in se tolčem ob tla,

dokler nisem cela polomljena,

in sem končno sproščena.

Zabijem se 110 na uro v avtomobil na drugi strani ceste.

Sori, nič nisi kriv.

Kolateralna škoda svete vojne v meni si.

 

Ja, razumem.

Razumem ta pofukani džihad.

Vsa moja agresija je usmerjena navznoter.

 

Ni meje, ni meje!

Ni meje med zunaj in znotraj.

Nobenega zunaj ni.

Hahahahahahahahahahahahaha.

 

Norost celega sveta je moja.

 

*

Sence, sence, sence.

Ko hodiš čez pekel, hodi dalje. Hodi, hodi, hodi.

Ko padaš, padaj. Padaj, padaj, padaj.

Enkrat prideš na drugi strani skozi.

*

 

Svojo norost mečem na papir.

Papir vse prenese.

Stresam jo. Butam jo iz sebe.

Nočem poškodovati nedolžnih.

Vsi so nedolžni.

Ta vojna je moja.

Ta vojna divja v meni.

Kako se naj izoliram?

Izoliram od sveta na drugo stran?

Se ločim od Vesolja kot Luna od Zemlje.

 

Požiram, požiram, požiram.

Požiram pogoltno!

Požiram, kot da ni nobenega jutri.

Požiram, kot da bi lahko toliko požrla,

da bi nato polna umrla.

 

Stradam, stradam, stradam.

Zavračam, zavračam, zavračam.

Stradam in zavračam.

Hočem izstradat,

da umre,

da umre žrtev.

Naj že umre,

naj že umre.

Naj naredi prostor.

 

Nočem nasilja.

Ali ne obstaja nenasilna pot?

Jaz sem pacifist!

Pacifist.

Nočem vojne.

Navzven sem pacifist,

v meni je vojna.

 

Ni meje, ni meje, ni meje

med zunaj in znotraj.

Vsa vojna tega sveta je moja.

.

.

.

.

.

Morda je tudi ves mir tega sveta moj.

*

Ampak.

 

Ja, ampak,…

ja, ampak…

ja, ampak…

 

To je vse lepo in prav, ampak…

Morda deluje, ampak…

 

Moja bolečina je najhujša.

Jaz sem poseben primer.

Moja norost je brez primere.

Moja situacija je težja!

Ne razumeš!

Jaz sem najbolj sama na tem svetu.

Najbolj nevredna ljubezni.

 

Najbolj smešna v tem,

da sem ista kot vsi drugi,

ki nočejo biti isti,

a ne morejo pobegniti istosti.

 

*

 

Nič posebnega nisi.

Ista si kot vsi drugi,

ki želijo ubežati istosti.

Ista si kot vsi drugi,

ki delajo svoje probleme

nekaj najbolj posebnega na tem svetu.

 

Gradijo okrog njih zidove,

gradove.

Gradove, palače.

Obrambne zidove.

Jih skrivajo v klet.

Skrbno varujejo.

Moj problem je najbolj poseben!

Največji, najbolj mogočen.

Najbolj močen. Najbolj poseben!

Najbolj grozen. Najbolj strahoten.

 

Saj v bistvu ga sploh ni.

Ampak sedaj sem že zgradila vse zidove,

izkopala vse obrambne jarke,

vsi že vedo, kako zelo sem se trudila.

Vsi vedo, da je bil moj trud prazen.

Tudi sama vem.

Ampak kako naj zdaj opravičim vso to delo?

 

Poruši zidove,

Zakoplji jarke.

Skuri vse.

Nameci semena,

posadi rože.

 

Naj tvoj smeh vse pretrese, vse strese,

poruši zidove.

 

Naj ostanejo ruševine,

naj jih preraste bršljan

in divja trta.

Naj bodo tam,

v spomin, opomin

in posmeh.

V posmeh zidanju brezveznih gradov pomembnosti okrog niča.

 

In ne opravičuj se.

Vsi smo isti.

 

*

Zapisano v decembru 2017.

Get the t-shirt & receive some judgments!
Published inOsebno

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja