O uspehu =)


Waaa 😀
V bistvu ni pomembno, da jaz v torek prinesem 100 skic. Kdo pravi, da bom potem zagotovo uspela v tem ? In kdo pravi, da ne bom, če jih ne bom ?
Jaz bom uspela, če bom pač to želela 😀
In če zdaj ne znam narisat skice v minuti, to ne pomeni, da je nikoli ne bom 😀

In če bom hotela, bom toliko denarja imela, da si bom lahko z njim brisala rit —>


Kaj je bolje ? Delati nekaj kar rad počneš in ti ob tem zmanjka časa za druge stvari, ki jih moraš narediti, a jih ne maraš ali delati tisto kar moraš narediti, toda potem ti zmanjka čas za tisto, kar rad delaš ?

V bistvu preveč premišljujem. In premalo delam.

Danes je bilo prav prijetno.
Z mojo sorodno dušo M. sva šli v mesto, čeprav sem mela hude krče in sem celo ležala na cesti. Medtem je M. kadila čik, se igrala morilke in se zabavala ob gledanju na moje truplo. Svoj “zločin” je seveda morala dokumentirati. Res sem zgledala ko truplo.
Ko sem vstala, je pripeljal avto in seveda sem dvignila palec, ker nisem več mogla hodit. In v avtomobilu sem ugotovila, da se peljem s stricem in bratrancem mojega dragega (ki ima jutri rojstni dan. Kaj naj mu kupim?!) Ja, to sem ugotovila po podobnosti mojega J. in tistega fanta v avtu.
No, ko sva v mestu izstopile, sva odtavale s svojo zbluženo hojo proti najinemu najljubšemu lokalu. Bil je zaprt. Šli sva proti drugemu najljubšemu. Bil je zaprt. Šli sva proti tretjemu najlubšemu. Zaprt. Dodatni razlog za nemaranje praznikov.
Nato sva šli proti nekemu novejšemu lokalu (v katerem še nisem bila),bil je odprt.
Hvala bogu, so moje bolečine pojenjale. Tako da sem dobila voljo do hoje. In sva še domov šle peš. Opazila sem nešteto lepih stvari. Na poti v mesto nisem nobene.

Danes bom spet morala risat modne skice. Želim si da bi jih znala risat lepše. In hitreje.

Srečna zvezda


Torej. Nekje je treba začet, a ?
Trenutno je moje počutje precej dobro.
Nekako imam končno življenje urejeno. Razen tega, da je stanje v družini polomno, kar pa je že od nekdaj in sem navajena. In razen tega, da bi se morala učiti fiziko, kar pa se mi niti slučajno ne da, sploh zaradi tega, ker se v mojem telesu še vedno nahaja alkohol, ki je našel pot vame zadnje tri šolske ure ( preživite v lokalu ) skozi pivo. Kar mi ni ravno v ponos, toda glavno, da je bilo zabavno. In ljubi Bog ( kolikor pač verjamem vate ), hvala ti, da nisem bila vpisana, tako da ne bo dodatnih neupravičenih. Rojena pod srečno zvezdo.

In seveda sem spet lačna. Včasih si želim, da bi imela v bajti kamere, da bi vsi ti ljudje, ki mi nenehno težijo, kako sem suha, in če sploh kaj jem, videli, koliko pojem. Toda potem bi mi ženske le še bolj zavidale. Uboge.

Bučke čakajo selitev. Iz hladilnika v moj želodec. In potem po prebavnem traktu… itd., izognimo se podrobnostim…